Gospod je vedno z nami

»Velikokrat smo slišali, da krščanstvo ni le nauk, ni način obnašanja, ni kultura. Da, je vse to, vendar pa je pomembnejše to, da je v prvi vrsti srečanje. Nekdo je kristjan zato, ker je srečal Jezusa Kristusa, ker je dopustil, da ga je On srečal.  

Ta odlomek iz Lukovega evangelija nam govori o srečanju, in sicer tako, da lahko dobro razumemo, kako ravna Gospod in kakšen je naš način ravnanja. Rojeni smo s semenom nemira. Bog je tako hotel: nemir, da bi našli polnost, nemir, da bi našli Boga, mnogokrat tudi ne da bi sami vedeli za ta nemir v sebi. Naše srce je nemirno, naše srce žeja: žeja ga po srečanju z Bogom. Išče ga, mnogokrat tudi na napačnih poteh: se izgubi, nato se vrne, ga išče … Po drugi strani tudi Boga žeja po srečanju, do te mere, da je poslal Jezusa, da bi nas srečal, da bi nam prišel naproti v tem nemiru.

Kako ravna Jezus? V tem evangeljskem odlomku dobro vidimo, da tako, da spoštuje našo osebno situacijo, ne prehiteva je. Le včasih naredi tako s trmoglavci – pomislimo na Pavla, ko ga vrže s konja. Po navadi pa gre počasi, spoštuje naše čase. Je Gospod potrpežljivosti. Kako potrpežljiv je Gospod z vsakim izmed nas! Gospod hodi vzporedno z nami.

Kakor smo videli v primeru teh dveh učencev, posluša naš nemir, ga pozna. In v določenem trenutku nam nekaj pove. Gospod rad posluša, kaj govorimo, da bi nas dobro razumel ter dal primeren odgovor na naš nemir. Gospod ne pospeši koraka, gre vedno v korak z nami, velikokrat počasi, a takšna je njegova potrpežljivost.

Neko staro romarsko vodilo pravi, da mora pravi romar hoditi v korak z osebo, ki je najpočasnejša. In Jezus je tega sposoben, to stori, ne pospešuje, počaka, da mi prvi narekujemo korak. In ob primernem trenutku nam zastavi vprašanje. V tem primeru je jasno: 'O čem se pogovarjata?' Dela se, da nič ne ve, da bi nam dal besedo, da bi mi govorili. Všeč mu je, da govorimo. Rad to sliši, rad sliši, da tako govorimo. Zato, da bi nam prisluhnil in odgovoril, nam pusti, da govorimo – kakor da bi se delal, da ničesar ne ve, a z velikim spoštovanjem. In potem odgovori, razlaga, dokler je potrebno. Tukaj nam evangelij pravi: »'Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?' Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.' Razlaga, pojasnjuje…

Priznam, da sem radoveden, kako je Jezus razlagal, da bi lahko tudi sam delal tako. To je bila čudovita kateheza. In potem se taisti Jezus, ki nas je spremljal, ki se nam je približal, dela, da gre naprej, da bi videl, do kod gre naš nemir: 'Ne, pridi, ostani malo z nama!' Tako pride do srečanja. Vendar pa srečanje ni le lomljenje kruha, ampak celotna pot. Mi Jezusa srečamo v temi svojih dvomov. Tudi v hudem dvomu naših grehov. On je tam, da bi nam pomagal v naših nemirih. Vedno je z nami.

Gospod nas spremlja, ker nas želi srečati. Zato pravimo, da je jedro krščanstva srečanje: srečanje z Jezusom. Zakaj si kristjan? Zakaj si kristjanka? In veliko ljudi ne zna odgovoriti na to vprašanje. Nekateri pravijo, da zaradi tradicije, drugi pa ne znajo povedati, ker so Jezusa sicer srečali, vendar pa se niso zavedali, da je to bilo res srečanje z Jezusom. Jezus nas vedno išče. Vedno. V nas je nemir in v trenutku, ko naš nemir sreča Jezusa, se prične življenje milosti, življenje polnosti, življenje krščanske poti.  

Naj Gospod podari nam vsem to milost, da bi vsak dan srečali Jezusa, da bi vedeli, da bi prav spoznali, da On hodi z nami v vseh naših trenutkih. Je naš sopotnik na romanju.« (Papež Frančišek med sv. mašo na 3. velikonočno nedeljo, v Domu sv. Marte, 26.4.2020)

Sveti oče molil za žalostne. Gospod je vedno z nami