Materinskost hierarhične Cerkve
»V navzočnosti in službi škofov, duhovnikov in diakonov lahko prepoznamo resnično obličje Cerkve: to je sveta mati hierarhična Cerkev. Po teh bratih, ki jih je Gospod izbral in posvetil z zakramentom svetega reda, Cerkev uveljavlja svojo materinskost. Kot kristjane nas rodi v krstu in nam pomaga, da se prerodimo v Kristusu; bdi nad našo rastjo v veri; spremlja nas v Očetovem objemu, da bi prejeli njegovo odpuščanje; za nas pripravlja evharistično gostijo, kjer nas hrani z Božjo besedo ter Jezusovim telesom in krvjo; na nas kliče Božji blagoslov in moč svojega Duha ter nas tako podpira vso pot našega življenja, nas ovija s svojo nežnostjo in toplino, še posebej v najtežjih trenutkih preizkušnje, trpljenja in smrti.
Škofovstvo ni odlikovanje, je služenje
Ta materinskost Cerkve se posebej izraža v osebi škofa in njegovi službi. Kot je Jezus izbral apostole, jih poslal oznanjat evangelij in past njegovo čredo, tako so tudi škofje, nasledniki apostolov, postavljeni na čelo krščanskih skupnosti, kot porok njihove vere in živo znamenje Gospodove navzočnost sredi med njimi. Ne gre za prestižni položaj, za častno funkcijo. Škofovstvo ni odlikovanje, je služenje. Tako je hotel Jezus. V Cerkvi ne sme biti prostora za svetno miselnost, ki o škofovstvu govori kot o cerkveni karieri. Škofovstvo je služenje, ni odlikovanje, da bi se z njim bahali. Biti škofje pomeni, vedno imeti pred očmi Jezusov zgled, ki je kot dobri pastir prišel, ne da bi se mu služilo, ampak da bi služil in dal svoje življenje za svoje ovce. Sveti škofje, in teh je v zgodovini Cerkve veliko, nam kažejo, da se te službe ne išče, se zanjo ne prosi in se je ne kupuje, ampak jo sprejmemo v pokorščini, ne da bi se povzdigovali, ampak da bi se ponižali kot Jezus, ki 'je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu' (Fil 2,8).
Škofje predstavljajo en sam zbor
Ko je Jezus izbral in poklical apostole, si jih ni zamišljal kot ločene drug od drugega, vsakega zase, ampak skupaj, da bi bili z njim, združeni kot ena sama družina. Tudi škofje predstavljajo en sam zbor, zbran okrog papeža, ki je varuh in porok tega globokega občestva, ki je bilo zelo pri srcu Jezusu in njegovim apostolom. Kako lepo je, ko škofje skupaj s papežem izražajo to kolegialnost in si prizadevajo biti vedno bolj služabniki vernikov, bolj služabniki v Cerkvi. Primer te kolegialnosti je bilo nedavno zasedanje sinode o družini. Vsi škofje po svetu, ki kljub temu, da živijo na različnih, med seboj zelo oddaljenih območjih, čutijo medsebojno bližino in so v Kristusu izraz tesne povezanosti med seboj in med njihovimi skupnostmi. V skupni cerkveni molitvi vsi škofje skupaj prisluhnejo Gospodu in Duhu, da bi tako lahko bili v globini pozorni na človeka in znamenja časov.
Verniki poklicani gojiti občestvo s škofom
Vse to nam pomaga razumeti, zakaj krščanske skupnosti v škofu prepoznavajo velik dar in zakaj so poklicane, da gojijo iskreno in globoko občestvo z njim, začenši pri duhovnikih in diakonih. Ni zdrave Cerkve, če verniki, diakoni in duhovniki niso povezani s škofom, takšna Cerkev je bolna. Kristus je namreč želel, da bi vsi verniki bili povezani s škofom, zavedajoč se pri tem, da je ravno škof tisti, po katerem je vidna vez vsake Cerkve z apostoli in vsemi drugimi skupnostmi, povezanimi s svojimi škofi in papežem v eno Cerkev Gospoda Jezusa, ki je naša sveta mati hierarhična Cerkev.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 5.11.2014)