V odnosu do drugih in do sebe večkrat krmarim med idealizacijo in prezirom. Bolj, ko sprejemam, da svet ni tak, da bi ga lahko spravil v predalčke, bolj lahko sprejmem tudi sebe, da sem na poti in drugega, da je na poti ter da je tako v redu. Kadar mi je ta napetost prenaporna, pa spet podležem skušnjavi in začnem postavljat sebe in druge na nekakšne stopničke in se potem tudi umikat - naj tisti, ki je višje prevzame odgovornost za odločitve.

Jaz imam veliko idealizacije. Kot, da ne bi želel videt realnosti ... Verjetno težko sprejmem bolečino ob nepopolnosti, kar je posledica domače nerealne zahteve popolnosti ... Mislim, da moram preprosto bolj sprejemat bolečino ob svoji nepopolnosti in se vedno znova umirit v tem.

 Oj, se malo sekiram, da sem mimo, a včeraj, ko sem uspela ubesediti skušnjavo, mi je že to veliko pomagalo. Razmišljala sem v tem smislu, da bom prav razumela življenje, če bom znala delat takrat, ko je za delat, in počivat, ko je za počivat (a se ne odkapljat). Garat v odnosih in se jih veselit. Velik problem je, da bi se nekaj zaganjala, ne pa ohranjala konstantne prizadevnosti. Potem je enkrat lažje sprezirat, drugič pa zidealizirat. 

 Imam veliko stvari,ki jih rad počnem in imam tudi stvari, ki jih moram izvesti in se moram potruditi, da jih izvedem, zato večkrat daje prednost stvarem, ki me veselijo, ker imam malo časa med tednom na razpolago, ker moj delavnik se začne ob 6.15 zjutraj in konča ob 17.00. V tistih nekaj urah, ko sem doma se večkrat težko splaniram vse stvari, zato vedno padam v skušnjavah, ker dajem prednosti bolj stvarem, ki jih lažje počnem kot pa tistim, ki jim bolj težje počnem. Vsak dan se moram brcati, da je moja popoldanska naloga tudi učenje otrok. Tudi za postno nalogo sem si dal, da bomo omejil gledanje TV otrokom. Pa mi uspeva le približno 70%. To so padci v skušnjavah, ki se jih moram zavedati in vztrajati v tistem kar je dobro.

Padem, ker se nočem srečat s sabo. Obupam v iskanju Božje volje, ne trudim se, da bi zaupala v Boga, v dobro sočloveka. Učepnem se iz lenobe in pod vso bolečino, pred katero bežim, saj je polna ran od doma, ki so nekatere že odprte, nekatere se še odpirajo. Vsekakor pa sem premalo zaupala in se angažirala za odnose.

 Jaz vedno znova padem, ker se tako zelo bojim bolečine realnosti in bi pred njo bežala, ker me je strah, da bom drugega izgubila, ker se mi napor do usklajevanja mnenj, iskanja resnice, borbi za dobro upira in bi raje bila 'na počitnicah' - naj bo drugi v redu, naj bo vse v redu in tako, ko si jaz mislim in naj bo ljubi mir in naj bo lepo. 

Kruto, res kruto!