Zakaj te ta skušnjava vedno znova drži? Zakaj se je oklepaš? Zakaj se ti to dogaja?
Jaz vedno znova padem ker:
Pred drugim se bojim izpasti čuden, nevešč, včasih prezahteven s svojimi predlogi. Zato se raje umaknem in čakam, ter ne delim, kje sem. Obenem se smilim sam sebi in se jezim, ker me drugi ne opazi in ne poskrbi zame.
Zakaj pa ti vedno znova padeš v tej skušnjavi?










V odnosu do drugih in do sebe večkrat krmarim med idealizacijo in prezirom. Bolj, ko sprejemam, da svet ni tak, da bi ga lahko spravil v predalčke, bolj lahko sprejmem tudi sebe, da sem na poti in drugega, da je na poti ter da je tako v redu. Kadar mi je ta napetost prenaporna, pa spet podležem skušnjavi in začnem postavljat sebe in druge na nekakšne stopničke in se potem tudi umikat - naj tisti, ki je višje prevzame odgovornost za odločitve.