Jezus očisti tempelj
Današnji evangeljski odlomek nam predstavlja dogodek, ko je Jezus iz templja izgnal prodajalce in menjalce denarja (Jn 2,13-22). Iz vrvi je 'spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli', denarjem, vsem. Jezusovo dejanje je na ljudi in njegove učence naredilo močan vtis. Zdela se je preroška gesta, zato so ga nekateri od navzočih vprašali: 'Toda … Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš? Kdo si, da tako delaš?' Pričakovali so božansko, čudežno znamenje, ki bi Jezusa potrdilo kot Božjega poslanca. On jim je odgovoril: 'Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.' Na to so mu odvrnili, da se je tempelj gradilo šestinštirideset let. Niso razumeli, da se je Gospod nanašal na 'živi tempelj svojega telesa', ki bo uničen s smrtjo na križu, a bo tretji dan vstal. Ko je vstal od mrtvih – v nadaljevanju piše evangelist – 'so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus'.
Jezusovo dejanje se razume v luči njegove velike noči
V resnici se to Jezusovo dejanje in njegovo preroško sporočilo v polnosti razumeta v luči njegove velike noči. V tem odlomku najdemo prvo naznanilo Kristusove smrti in vstajenja. Njegovo telo, ki ga bo na križu uničilo nasilje greha, bo v vstajenju postalo kraj vesoljnega srečanja med Bogom in ljudmi. Prav vstali Kristus je kraj vesoljnega srečanja za vse! Zato je Jezusova človeškost resničen tempelj, kjer se Bog razodeva, govori, se daje srečati. Resnični častilci Boga pa niso varuhi materialnega templja, nosilci oblasti ali verskega znanja, temveč so tisti, ki Boga častijo 'v duhu in resnici' (Jn 4,23).
Zgradimo Bogu tempelj v našem življenju
V postnem času se pripravljamo na obhajanje velike noči, ko bomo obnovili krstne obljube. Hodimo v svetu kot Jezus. Iz vsega našega bivanja naredimo znamenje njegove ljubezni do naših bratov, zlasti najšibkejših in najrevnejših. Zgradimo Bogu tempelj v našem življenju. Tako, če bomo pričevalci živega Kristusa, ga bodo lahko srečali tudi mnogi, na katere naletimo na naši poti. Toda – vprašajmo se, vsak od nas se lahko vpraša – se Gospod zares počuti doma v mojem življenju? Mu dovolim, da očisti moje srce in da prežene malike, to je - tiste drže poželjivosti, ljubosumnosti, posvetnosti, zavisti, sovraštva in navade opravljanja, 'odiranja' drugih? Mu dovolim, da očisti vse drže, ki so proti Bogu, bližnjemu in nam samim? Lahko nas je strah, da nas bo Jezus 'pretepel'. Toda Jezus tega nikoli ne stori. Jezus očisti z nežnostjo, z usmiljenjem, z ljubeznijo. Usmiljenje je njegov način čiščenja. Jezusov bič je usmiljenje.
Da bi On, samo On, prebival v nas
Vsaka evharistija, ki jo obhajamo z vero, nam pomaga rasti kot živi Gospodov tempelj. Jezus pozna tisto, kar je v vsakem izmed nas. Pozna tudi našo najbolj gorečo željo: Da bi On, samo On, prebival v nas. Pustimo mu, da vstopi v naše življenje, v našo družino, v naša srca. Najsvetejša Marija, privilegirano prebivališče Božjega Sina, naj nas spremlja in podpira na poti postnega časa, da bi ponovno odkrili lepoto srečanja s Kristusom, ki nas osvobodi in odreši.« (Papež Frančišek pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 8.3.2015)
*****************
Poseben pozdrav, molitev in blagoslov je danes, 8. marca, papež namenil vsem ženskam, ki si vsakodnevno prizadevajo graditi bolj človeško in sprejemajočo družbo. Bratsko hvaležnost je izrazil zlasti tistim, ki na tisoč različnih načinov pričujejo za evangelij in delajo v Cerkvi: »To je za nas priložnost, da poudarimo pomen in nujnost njihove navzočnosti v življenju. Svet, v katerem so ženske odrinjene na rob, je jalov svet, kajti ženske ne samo prinašajo življenje, ampak nam posredujejo sposobnost videti onstran – one vidijo onstran – posredujejo nam sposobnost razumeti svet z drugačnimi očmi, občutiti stvari s srcem, ki je bolj ustvarjalno, bolj potrpežljivo in nežnejše.«
Papež Frančišek: Zgradimo Bogu tempelj v našem življenju
Papež Frančišek: Neokatehumenska pot je resničen dar Božje previdnosti
Papež Frančišek: Središče ni karizma. Središče je samo Jezus!