»Prerok je tisti, ki posluša besede Boga, zna videti trenutek in ga projicirati na prihodnost. Znotraj sebe ima te tri trenutke: preteklost, sedanjost in prihodnost. Preteklost: prerok se zaveda obljube in ima Božjo obljubo v svojem srcu, jo živi, se je spominja, jo ponavlja. Potem gleda sedanjost, gleda svoje ljudstvo in čuti moč Duha, da mu reče besedo, ki mu pomaga dvigniti se in nadaljevati pot nasproti prihodnosti. Prerok je človek treh časov: obljube preteklosti; kontemplacije sedanjosti; poguma, da pokaže pot naproti prihodnosti. Gospod je vedno varoval svoje ljudstvo s preroki. Tudi v težkih trenutkih, v trenutkih, ko je bilo ljudstvo obupano ali zlomljeno, ko ni bilo templja, ko je bil Jeruzalem pod oblastjo sovražnikov, ko se je ljudstvo samo v sebi spraševalo, zakaj se navkljub Gospodovi obljubi dogaja vse to.
Nekaj takega se je zgodilo v Marijinem srcu, ko je stala pod križem. V takih trenutkih je nujno posredovanje preroka. Prerok pa ni vedno sprejet, pogosto je zavrnjen. Sam Jezus je farizejem dejal, da so njihovi očetje ubili preroke, ker so govorili stvari, ki jim niso bile všeč. A govorili so resnico, spominjali so na obljubo.
Kadar v Božjem ljudstvu ni preroštva, nekaj manjka. In to, kar manjka, je Gospodovo življenje. Kadar ni preroštva, moč dobi legalnost. Tako so duhovniki iz današnjega evangeljskega odlomka, ko so mu zastavili vprašanje, s kakšno oblastjo dela, šli k Jezusu, da bi ga vprašali po legalnosti. Niso razumeli preroštva. Pozabili so na obljubo. Niso znali brati znamenj trenutka, niso imeli prodornih oči, niso slišali Božje Besede. Imeli so le oblast.
Kadar v Božjem ljudstvu ni preroštva, praznino, ki jo pusti, zapolni klerikalizem. Prav ta klerikalizem Jezusa sprašuje, s kakšno oblastjo dela. Spomin na obljubo in upanje za 'iti dalje' sta skrčena samo na sedanjost: ni preteklosti, ni upanja polne prihodnosti. Sedanjost je zakonita. Toda kadar vlada ta legalnost, Božje Besede ni in Božje ljudstvo, ki veruje, v svojem srcu joče, kajti ne najde Gospoda. Manjka mu namreč preroštvo. Zato joče kot je jokala Ana, Samuelova mama, v prošnji za rodovitnost ljudstva. Za rodovitnost, ki prihaja iz Božje moči, kadar On v nas prebudi spomin na svojo obljubo in nas tako z upanjem potisne naproti prihodnosti. To dela tudi prerok, ki je človek s prodornim pogledom in ki posluša besede Boga.
Naša molitev v teh dneh, ko se pripravljamo na božič, naj se torej glasi: 'Gospod, da v tvojem ljudstvu ne bi primanjkovalo prerokov!' Vsi, ki smo krščeni, smo preroki. Gospod, naj ne pozabimo tvoje obljube! Naj se ne utrudimo hoditi dalje! Naj se ne zapremo v legalnosti, ki zapirajo vrata! Gospod, osvobodi svoje ljudstvo duha klerikalizma in mu pomagaj z duhom preroštva!« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 16.12.2013)
Papeževa homilija: Gospod, da v tvojem ljudstvu ne bi primanjkovalo prerokov!
»Božič je zame upanje in nežnost. Božič je veselje… Bog je vedno iskal svoje ljudstvo, ga varoval in mu obljubil, da mu bo vedno blizu. Božič je srečanje Boga s svojim ljudstvom. Je tolažba, skrivnost tolažbe. Govori nam o nežnosti in upanju. Bog nam namreč pravi dvoje. Najprej: Imejte upanje. Bog namreč vedno odpre vrata, nikoli jih ne zapre. Kot drugo pa nam pravi: Ne bojte se nežnosti. Ko kristjani pozabijo na upanje in nežnost, postanejo hladna Cerkev, ki ne ve, kam iti, ter se zapleta v ideologije in posvetne drže. Bog pa nam govori: 'Pojdi naprej, jaz sem Oče, ki te ljubkuje'…« (Papež Frančišek v intervjuju za časnik La Stampa)