'Kaj ste šli gledat v puščavo?'
»Liturgija nas v teh dneh vabi k premišljevanju o poslanstvu Janeza Krstnika, ki je živel v puščavi, pridigal in krščeval. Vse ljudstvo je hodilo k njemu, tudi farizeji in učitelji postave, vendar z distanco, torej, da bi ga sodili in ne, da bi bili krščeni. V današnjem evangeljskem odlomku Jezus množico vpraša, kaj so šli gledat v puščavo: 'Trs, ki ga veter maje? Človeka, oblečenega v mehka oblačila?' Ne, kajti taki, ki se sijajno oblačijo in razkošno živijo, bivajo v kraljevskih palačah. Oziroma, nekateri na škofovskih sedežih. Tisto, kar so šli gledat, je bil prerok, še več kakor prerok, 'med rojenimi od žena ni večjega od Janeza Krstnika', zadnji prerok, kajti za njim pride Mesija. Bil je človek, zvest tistemu, kar je od njega zahteval Gospod: velik je bil, ker je bil zvest.
Janez Krstnik je tvegal življenje, toda bil je zvest
Njegova veličina pa je bila vidna tudi v njegovem pridiganju, ki je bilo močno. Farizejem, učiteljem postave, duhovnikom je govoril tudi grde stvari. Ni jim dejal: 'Toda, dragi, lepo se obnašajte.' Preprosto jih je imenoval 'gadja zalega'. Ni jim govoril v odtenkih, saj so se mu približali, da bi nadzirali. Njihovo srce ni bilo nikoli odprto: 'gadja zalega'. Tvegal je življenje, toda bil je zvest. Kasneje je Herodu v obraz dejal: 'Prešuštnik, ni ti dovoljeno živeti tako! Prešuštnik!' To mu je rekel odkrito. Zanesljivo je, da če bi nek župnik danes med nedeljsko pridigo dejal, da so med prisotnimi 'gadja zalega' in mnogi prešuštniki, bi škof prejel pisma z zahtevami, naj tistega župnika pošlje proč, saj žali. Janez Krstnik je žalil. Zakaj? Zaradi zvestobe svoji poklicanosti in resnici.
'Najprej ta korak'
Pa vendar je bil Janez Krstnik z ljudmi razumevajoč. Cestninarjem, ki so bili javni grešniki, saj so izkoriščali ljudstvo, je govoril, naj ne zahtevajo več od tistega, kar je bilo pravično. Začel je z malim. Potem bomo videli. In jih je krščeval: Najprej ta korak. Potem bomo videli. Podobno je vojakom in stražarjem govoril, naj ne grozijo in ne ovadijo nikogar, naj bodo zadovoljni s svojo plačo. To po pomeni, ne vstopiti v svet podkupovanja. Kakor, kadar te ustavi policist in napravi alkoholni test, katerega rezultat je nekoliko nad dovoljenim in nato sprejme podkupnino…
Janez je vse te grešnike krščeval, vendar s tem predhodnim majhnim korakom in potem naprej. Vedel je namreč, da bo preostalo po tem koraku storil Gospod. In ti ljudje so se spreobrnili. Janez Krstnik je bil pastir, ki je razumel situacijo ljudi in jim je pomagal iti naprej z Gospodom. Bil pa je tudi edini med preroki, ki mu je bila dana milost, da je lahko pokazal Jezusa.
Veliki si lahko dovolijo dvomiti prav zato, ker so veliki
Četudi je bil velik, močan in gotov v svoji poklicanosti, pa je tudi on imel 'temne trenutke' in svoje dvome. Ko je bil v ječi, je začel dvomiti, čeprav je prej krstil Jezusa, kajti ni bil Zveličar, kakor si ga je predstavljal. Tako je dva svoja učenca poslal, da bi ga vprašala, če je zares On Mesija. Jezus je njegovo predstavo popravil z jasnim odgovorom. Naročil jima je, naj Janezu povesta, da slepi ponovno vidijo, gluhi slišijo in mrtvi oživljajo.
Veliki si lahko dovolijo dvomiti prav zato, ker so veliki. Prepričani so o svoji poklicanosti, toda vsakič, ko jim Gospod pokaže novo pot, po kateri naj hodijo, podvomijo: 'Toda to ni pravoverno, to je krivoversko, to ni Mesija, ki sem ga pričakoval.' To je delo hudiča in prijateljev, ki mu pomagajo. Veličina Janeza, velikega, poslednjega v tisti vrsti vernikov, ki se je začela z Abrahamom, tistega, ki oznanja spreobrnjenje, tistega, ki ne uporablja polovičarskih besed, da bi obsodil vzvišene, je torej tudi v tem, da mu je na koncu življenja dopuščeno podvomiti. To je program krščanskega življenja.
Milosti apostolskega poguma, apostolske ljubezni in dvoma
Prvi korak je stvari govoriti z resnico in od ljudi sprejeti tisto, kar lahko dajo. Prosimo Janeza za milost apostolskega poguma, da bi stvari vedno govorili z resnico; apostolske ljubezni, da bi ljudi sprejeli z malim, ki ga lahko dajo - prvi korak. Preostalo bo naredil Bog. In tudi za milost dvoma. Pogosto, morda na koncu življenja, se nekdo lahko vpraša: 'Toda ali je res vse tisto, kar sem verjel, ali je le fantazija?' To je skušnjava proti veri, proti Gospodu. Naj nam veliki Janez, ki je najmanjši v nebeškem kraljestvu in je zato velik, pomaga na tej poti po Gospodovih sledeh.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 15.12.2016)
Papeževa homilija posvečena Janezu Krstniku: Bil je zvest