Kako danes vzgajati?
»Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,20-21). Gre za zelo modro pravilo: otrok, ki posluša in uboga starše, ti pa mu ne ukazujejo na slab način, da mu ne bi vzeli poguma, in od njega ne pričakujejo stvari, ki jih še ni zmožen narediti. To ravnotežje je pomembno za rast otrok v odgovornosti.
Da je naloga družine vzgajanje otrok, je nekaj očitnega, pa vendar v našem času ne manjka težav. Težko je vzgajati staršem, ki vidijo svoje otroke samo zvečer, ko se utrujeni od dela vrnejo domov – tisti, ki imajo delo. Še težje pa je ločenim staršem, ki so obteženi s tem svojim položajem. Naj otroci ne bodo tisti, ki morajo nositi težo ločitve. Pogosto namreč postanejo 'talci', ki se jih izrablja proti zakoncu: mama otroku govori slabo o očetu in oče mu govori slabo o mami.
Kako vzgajati? Kakšno je izročilo, ki ga danes posredujemo svojim otrokom? Intelektualci, kritiki vseh vrst, so utišali starše na tisoč načinov, da bi obvarovali mlade generacije pred resnično ali domnevno škodo družinske vzgoje. Družina je bila obtožena avtoritarizma, favoritizma, konformizma, čustvene represije, ki povzroča konflikte…
Starši, ki sami sebe izključijo iz vzgoje svojih otrok
Odprl se je prelom med družino in družbo ter spodkopal vzajemno zaupanje. Vzgojna zaveza družbe z družino je stopila v krizo. Simptomov je veliko, npr. načeti odnosi med starši in učitelji v šoli, včasih prihaja do napetosti in medsebojnega nezaupanja, posledice pa seveda nosijo otroci. Po drugi strani so se pomnožili t.i. strokovnjaki, ki so zavzeli vlogo staršev tudi v najintimnejših vidikih vzgoje. O čustvenem življenju, o osebnosti in razvoju, o pravicah in dolžnostih poznajo strokovnjaki vse: cilje, utemeljitve, tehnike. Starši pa morajo samo poslušati, se učiti in se prilagoditi. Prikrajšani za svojo vlogo pogosto postanejo pretirano obteženi in posesivni do svojih otrok, tako da jih na koncu niti več ne opominjajo. Vedno bolj jih zaupajo strokovnjakom, tudi glede najbolj kočljivih in osebnih vidikov svojega življenja, s čimer se sami postavijo v kot. In tako so starši danes v nevarnosti, da sami sebe izključijo iz življenja svojih otrok, kar je velik problem. Danes se včasih zgodi, da učiteljica zaradi neke učenčeve napake povabi v šolo starše, in ko starši pridejo na razgovor, grajajo učiteljico in ne otroka. V preteklosti je bilo ravno obratno.
Obstajajo napake, ki jih smejo narediti samo starši
Očitno je, da takšna postavitev stvari ni dobra: ni harmonična in ni dialoška. Namesto da bi podpirala sodelovanje med družino in drugimi vzgojnimi ustanovami, ji nasprotuje. Kako smo prišli do te točke? Starši, ali bolje, določeni vzgojni modeli so v preteklosti nedvomno imeli svoje omejitve. Res pa je tudi, da obstajajo napake, ki jih smejo narediti samo starši, kajti samo oni jih lahko popravijo na način, ki je nemogoč za kogar koli drugega. Po drugi strani je življenje postalo skopo s časom za pogovor, premišljevanje, soočanje. Starši so obremenjeni z delom in drugimi skrbmi ter v zadregi pred novimi zahtevami otrok in pred kompleksnostjo sedanjega življenja. Znajdejo se kakor paralizirani od strahu pred tem, da bi naredili napako. Problem pa ni samo v govorjenju. Površinski pogovor ne vodi v resnično srečanje misli srca. Vprašajmo se: Ali poskušamo razumeti, kje so dejansko otroci na njihovi poti? Kje je v resnici njihova duša? Ali vemo? Predvsem pa: Ali želimo vedeti? Smo prepričani, da v resnici ne pričakujejo nekaj drugega?
Osnova je ljubezen
Krščanske skupnosti so poklicane, da ponudijo podporo pri vzgojnem poslanstvu družin, kar počnejo predvsem z lučjo Božje besede. Apostol Pavel govori o vzajemnosti dolžnosti med starši in otroki: 'Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje' (Kol 3,20-21). V osnovi vsega je ljubezen, ki 'ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega … vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese' (Kor 13,5-6). Tudi v najboljših družinah se je treba prenašati in za to je potrebna velika potrpežljivost. Življenje se ne živi v laboratoriju, ampak v realnosti.
Tudi v tem primeru milost Kristusove ljubezni vodi v izpolnitev to, kar je vpisano v človeško naravo. Imamo veliko izjemnih zgledov krščanskih staršev, ki so polni človeške modrosti. Ti nam dokazujejo, da je dobra družinska vzgoja glavni steber humanizma. Njeno družbeno izžarevanje je vir, ki omogoča popraviti vrzeli, rane, očetovsko in materinsko odsotnost, ki doleti nekatere otroke. To izžarevanje lahko naredi prave čudeže. In v Cerkvi se vsak dan dogajajo ti čudeži!
Čas je, da se očetje in matere vrnejo iz izgnanstva
Želim si, da bi Gospod poklonil krščanskim družinam vero, svobodo in pogum, ki so potrebni za njihovo poslanstvo. Če bo družinska vzgoja ponovno našla odločnost pri svojem protagonizmu, se bodo mnoge stvari spremenile na boljše za negotove starše in razočarane otroke. Čas je, da se očetje in matere vrnejo iz svojega izgnanstva, kajti sami sebe so izgnali iz vzgoje otrok, ter v polnosti prevzamejo svojo vzgojno vlogo. Upamo, da nam bo Gospod dal to milost, da se ne bomo izključevali iz vzgoje otrok. To lahko storijo samo ljubezen, nežnost in potrpežljivost.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 20.5.2015)
Frančišek med katehezo o vzgojni nalogi družine: Starši naj se vrnejo iz 'izgnanstva'
Papež pozval, da bi se na binkoštno vigilijo spomnili sodobnih mučencev