'Kdo je moj bližnji?'
»Neki učitelj postave je preizkušal Jezusa z naslednjim vprašanjem: 'Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?' Jezus mu je dejal, naj sam odgovori, in zares je dal popoln odgovor: 'Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.' Jezus mu je dodal: 'To delaj in boš živel.' Učitelj postave zatem zastavi še eno vprašanje, ki je za nas zelo dragoceno: 'In kdo je moj bližnji?' Moji sorodniki, sodržavljani, pripadniki moje religije? Hoče jasno pravilo, po katerem bo druge lahko razporedil v kategoriji 'bližnji' in 'ne-bližnji', tisti, ki lahko postanejo bližnji in tisti, ki to ne morejo postati.
Jezus odgovori učitelju postave s priliko, ki v ospredje postavi duhovnika, levita in Samarijana. Prva dva sta povezana z bogočastjem v templju, tretji pa je odpadniški jud, ki velja za tujca, pogana in nečistega. Na poti iz Jeruzalema v Jeriho, duhovnik in levit naletita na umirajočega človeka, ki so ga razbojniki napadli, oropali in zapustili. Gospodova postava je v takšnih primerih predvidevala pomoč, a oba sta šla mimo. Nista imela časa. Duhovnik je morda pogledal na uro in si dejal: 'Zamudil bom mašo … Moram obhajati mašo.' Drugi je rekel: 'Ne vem, če mi postava dovoljuje, ker tam je kri in bom postal nečist.' Po drugi strani odideta mimo in se ne približata.
Če se ne približam trpečemu, se ne približam Bogu
Tukaj nam prilika ponuja prvi poduk: Ni avtomatično, da tisti, ki obiskuje Božjo hišo in pozna njegovo ljubezen, zna ljubiti bližnjega. Oseba lahko pozna vso Sveto pismo, vse liturgične rubrike, vso teologijo, a iz poznavanja ne pride avtomatično ljubezen. Duhovnik in levit vidita, ampak se ne zmenita, gledata, a ne ukrepata. Ni pravega bogočastja, če ne vodi v služenje bližnjemu. Nikoli ne pozabimo, da pred trpljenjem tolikih ljudi, ki so onemogli od lakote, nasilja in krivice, ne moremo ostati gledalci. Ne se meniti za trpljenje človeka – kaj to pomeni? Pomeni ne se meniti za Boga! Če se ne približam tistemu moškemu, tisti ženski, tistemu otroku, tistemu starcu ali tisti starki, ki trpi, se ne približam Bogu.
Sočutje je bistvena značilnost Božjega usmiljenja
Ravno Samarijan, ki se ga je najbolj preziralo, na katerega ne bi nihče računal in ki je prav tako imel svoje obveznosti, ravno on, ko zagleda tistega ranjenega človeka, ne gre mimo kakor druga dva, ampak se mu ta zasmili. Kakor pravi evangelij: 'Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.' V tem je tudi osrednja razlika. Druga dva sta ga videla, a njuno srce je ostalo zaprto in hladno. Samarijanovo srce pa je bilo uglašeno s srcem samega Boga. Sočutje je namreč bistvena značilnost Božjega usmiljenja … V gestah in dejanjih dobrega Samarijana prepoznamo usmiljeno delovanje Boga v zgodovini zveličanja. To je isto sočutje, s katerim Gospod prihaja v srečanje z vsakim od nas. On nas ne ignorira, pozna naše bolečine, vé kdaj potrebujemo pomoč in tolažbo. Prihaja nam blizu in nas nikoli ne zapušča. Vsak med nami se lahko vpraša in si v srcu odgovori: Ali verjamem, da je Gospod sočuten do mene, do takšnega, kakršen sem, grešnik, z mnogimi problemi? Bog je dober, prihaja nam blizu, nas ozdravlja in ljubkuje. Če ga zavrnemo, nas čaka, ker je potrpežljiv. Vedno je ob nas.
'Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje'
Samarijan deluje z resničnim usmiljenjem: človeku obveže rane, odpelje ga v gostišče, osebno poskrbi zanj, zagotovi mu oskrbo. Vse to nas uči, da sočutje, ljubezen ni neko nedoločeno čustvo, ampak pomeni poskrbeti za drugega tudi z osebnim plačilom. Pomeni narediti vse potrebne korake, da bi se drugemu približali, vse do poistovetenja z njim: 'Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe'.
Jezus ob koncu prilike preobrne vprašanje učitelja postave in ga vpraša: 'Kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?' Odgovor je nedvoumen: 'Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.' Na začetku prilike je za duhovnika in levita bil bližnji umirajoči. Na koncu je bližnji Samarijan, ki je postal bližnji. Jezus spremeni perspektivo: ne razvrščati drugih, da bi videli, kdo je bližnji in kdo ni. Ti lahko postaneš bližnji vsakemu, ki ga srečaš v stiski, in to boš, če boš v srcu imel sočutje.
'Pojdi in ti delaj prav tako!'
Ta prilika je za vse nas čudovito darilo, a tudi obveznost. Jezus vsakemu med nami ponavlja to, kar je dejal učitelju postave: 'Pojdi in ti delaj prav tako!' Vsi smo poklicani, da gremo po isti poti dobrega Samarijana, ki je podoba Kristusa. Jezus se je sklonil nad nas, postal je naš služabnik in nas tako rešil, da bi tudi mi lahko ljubili, kakor nas je on ljubil.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 27.4.2016)
Papež o priliki o dobrem Samarijanu: Pred trpljenjem tolikih ljudi ne moremo ostati gledalci
Papež: Duhovniki poklicani služiti laikom, ne laiki duhovnikom