Vrt Getsemani
»'Šel je ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim.'
Nahajamo se na tem svetem kraju, posvečenem z Jezusovo molitvijo, njegovo tesnobo, njegovim krvavim potom; predvsem pa posvečenem z njegovim 'da' volji Očetove ljubezni. V tisti uri je Jezus čutil, da potrebuje molitev in da ima ob sebi učence, svoje prijatelje, ki so mu sledili in od blizu delili z njim njegovo poslanstvo. A tukaj, na vrtu Getsemani, je hoja za njim postala težka in negotova; pride do dvoma, utrujenosti in groze. Ob Jezusovem trpljenju, ki bo nujno sledilo, bodo učenci zavzeli različne drže do Učitelja: bližino, oddaljenost, negotovost.
Kdo sem pred mojim Gospodom, ki trpi?
Vprašajmo se: Kdo sem pred mojim Gospodom, ki trpi? Sem med tistimi, ki jih je Jezus prosil, naj bdijo z njim, a so zaspali, in namesto da bi molili, hočejo pobegniti tako, da zaprejo oči pred realnostjo? Se prepoznam v tistih, ki so zbežali iz strahu, zapustili Učitelja v najtežji uri njegovega zemeljskega življenja? Morda je v meni dvoličnost, lažnost tistega, ki ga je izdal za trideset kovancev, ki se je imenoval prijatelj, a je kljub temu izdal Jezusa? Se prepoznam v tistih šibkih, ki so ga zanikali kot Peter? Malo pred tem je Jezusu obljubil, da mu bo sledil do smrti, nato pa iz strahu prisega, da ga ne pozna. Sem podoben tistim, ki so že začeli organizirati življenje brez njega kot učenca na poti v Emavs, neumna in počasna v srcu, da bi verovala besedam prerokov? Ali pa, hvala Bogu, sem med tistimi, ki so ostali zvesti do konca kot Devica Marija in apostol Janez? Ko na Golgoti vse postane temno in se zdi izgubljeno vsako upanje, je samo ljubezen močnejša od smrti. Mater in ljubljenega učenca žene ljubezen, da ostaneta ob vznožju križa, ter z Jezusom do kraja delita bolečino. Se prepoznavam v tistih, ki so posnemali svojega Učitelja in Gospoda vse do mučeništva in tako pričevali, kako je On bil zanje vse, nedojemljiva moč njihovega poslanstva in poslednje obzorje njihovega življenja?
On je vedno ob nas, nikoli nas ne pusti samih
Jezusovo prijateljstvo, njegova zvestoba in usmiljenje sta neprecenljivi dar, ki nas opogumlja, da z zaupanjem nadaljujemo hojo za Njim, kljub padcem, našim napakam in izdajstvom. A ta Gospodova dobrota nas ne oprosti čuječnosti pred skušnjavcem, grehom in izdajstvom, ki lahko pridejo tudi v duhovniško in posvečeno življenje. Tako zaznamo nesorazmerje med veličino Jezusovega klica in našo majhnostjo, med plemenitostjo poslanstva in našo človeško krhkostjo. A Gospod nas v svoji veliki dobroti in svojem neskončnem usmiljenju vedno prime za roko, da se ne bi utopili v morju prestrašenosti. On je vedno ob nas, nikoli nas ne pusti samih. Torej, ne dopustimo, da nas premagata strah ali obupanost, ampak pogumno in zaupno pojdimo naprej po naši poti in v našem poslanstvu.
Poklicani ste slediti Gospodu z veseljem v tej blagoslovljeni deželi. To je dar in odgovornost. Vaša navzočnost tukaj je zelo pomembna; vsa Cerkev vam je hvaležna in vas podpira z molitvijo.« (Papež Frančišek v homiliji med srečanjem z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki, v cerkvi na vrtu Getsemani na Oljski gori, 26.5.2014)
Ob koncu je besede namenil še vsem kristjanom, ki živijo v Jeruzalemu, ter zagotovil svojo molitev zanje. Povabil jih je, naj bodo z veseljem in upanjem pogumni pričevalci Jezusovega trpljenja in vstajenja.