Krščansko upanje

»Začenjamo nov sklop katehez, namenjen krščanskemu upanju. Zelo ga namreč potrebujemo v teh časih, ki se zdijo temni, ko se včasih čutimo izgubljeni pred zlom in nasiljem, ki nas obdajata, pred bolečino mnogih naših bratov in sester. Čutimo se izgubljeni in tudi nekoliko obupani, saj smo nemočni in se nam zdi, da se ta tema ne bo nikoli končala. A ni treba dopustiti, da bi nas upanje zapustilo, kajti Bog hodi z nami s svojo ljubeznijo. Upam, ker je Bog ob meni. To lahko reče vsak med nami: Upam, imam upanje, ker Bog hodi z mano. Drži me za roko. Bog nas ne pušča samih. Gospod Jezus je premagal zlo in nam odprl pot v življenje. Upanje nikoli ne razočara. Razočara optimizem, a upanje nikoli.

Izaija – prerok adventa in glasnik upanja
Še posebej v tem adventnem času, ki je čas pričakovanja, ko se pripravljamo, da še enkrat sprejmemo tolažilno skrivnost učlovečenja in božične luči, je pomembno premišljevati o upanju. Pustimo, da nas Gospod pouči, kaj pomeni upati.

V 40. Poglavju (glej Iz 40,1-2.3-5) se prerok Izaija, veliki prerok adventa in veliki glasnik upanja, obrača na ljudstvo z oznanilom tolažbe:
'Tolažite, tolažite moje ljudstvo,govori vaš Bog.
Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite,
da je dokončana njena tlaka,
da je poravnana njena krivda […]
Glas kliče:
V puščavi pripravite pot Gospodu,
zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!
Vsaka dolina naj se vzdigne
in vsak hrib in grič naj se poniža,
kar je gričasto, naj bo ravno,
in grebeni naj bodo ravnina.
In razodelo se bo Gospodovo veličastvo
in videlo ga bo hkrati vse meso,
kajti Gospodova usta so govorila.'

Pot skozi puščavo je pot odrešenja
Bog Oče tolaži tako, da pošilja tolažnika. Pravi mu, naj opogumi ljudstvo, njegove otroke, z oznanilom, da je konec stiske, konec bolečine, greh pa je odpuščen. To je tisto, kar ozdravlja pobito in prestrašeno srce. Zato prerok pravi, naj ljudstvo pripravi pot Gospodu in se odpre za darove zveličanja.

Tolažba se za ljudstvo začne s hojo po poti Boga. Gre za novo pot, zravnano in prehodno, pot, ki je pripravljena v puščavi, tako da jo ljudstvo lahko prečka in se po njej vrne v domovino. Ljudstvo, na katerega se obrača prerok, je namreč živelo v izgnanstvu v Babiloniji, zdaj pa se mu pravi, da se bo lahko vrnilo v svojo deželo po poti, ki je lagodna in široka, brez dolin in gora, ki otežujejo hojo, je zravnana cesta v pustinji. Pripraviti tisto pot pomeni pripraviti pot zveličanja, pot osvoboditve od vsake ovire in prepreke.

Upanje, ki daje nasmeh
Izgnanstvo je bil dramatičen trenutek v zgodovini Izraela. Ljudje so izgubili vse: domovino, svobodo, dostojanstvo in tudi zaupanje v Boga. Čutili so se zapuščene in brez upanja. A prerok jim odpre srce za vero. Puščava je kraj, kjer je težko živeti. In ravno tam bo lahko hodilo in se tako vrnilo v svojo domovino, se vrnilo k Bogu ter ponovno upalo in se smejalo. Ko se znajdemo v temi, v težavah, se ne moremo smejati. In ravno upanje nas uči, da se smejimo na poti. Osebe, ki se odmaknejo od Boga, so osebe brez nasmeha. Morda se lahko bučno smejijo in krohotajo, a manjka nasmeh. Nasmeh pa nam daje samo upanje. Življenje je pogosto puščava, po kateri je težko hoditi. A če zaupamo v Boga, lahko postane lepa in prostrana kakor avtocesta. Dovolj je, da nikoli ne izgubimo upanja, dovolj je še naprej verovati, vedno, kljub vsemu.

Bog ustvarja zgodovino skupaj s svojimi malimi
Izaijeve besede pozneje uporabi Janez Krstnik pri svojem oznanjevanju, ko poziva k spreobrnjenju: 'Glas vpijočega v puščavi: pripravite Gospodovo pot' (Mt 3,3). To je glas, ki vpije, kjer se zdi, da nihče ne posluša, ki vpije sredi izgubljenosti zaradi krize vere. Ko je Krstnik oznanjal Jezusov prihod, so Izraelci še vedno na nek način bili v izgnanstvu, saj so bili pod rimsko oblastjo. Bili so tujci v svoji lastni domovini, vladali so jim močni osvajalci, ki so odločali o njihovem življenju. A resnična zgodovina ni zgodovina močnih, pač pa je zgodovina, ki jo Bog ustvarja skupaj s svojimi malimi. S tistimi malimi in preprostimi, ki jih najdemo ob Jezusu, ki se rodi: Zaharija in Elizabeta, ostarela in zaznamovana z nerodovitnostjo; Marija, mlado dekle, devica, Jožefu obljubljena za nevesto; pastirji, ki se jih je preziralo in niso veljali nič. To so mali, ki pa po svoji veri postanejo veliki; mali, ki znajo še naprej upati. Upanje je krepost malih.

Upanje ne razočara
To so ti mali, ki z Bogom in z Jezusom spremenijo puščavo izgnanstva, obupane osamljenosti in trpljenja v ravno cesto, po kateri se gre proti slavi Gospoda. Pustimo se torej poučiti o upanju. Z zaupanjem pričakujmo Gospodov prihod in puščava našega življenja, kakršnakoli že je, bo postala cvetoči vrt. Upanje ne razočara!« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 7.12.2016)

Papež med katehezo o krščanskem upanju: Ko puščava postane cvetoči vrt

Papež spomnil na dan boja proti korupciji in dan človekovih pravic