Papežev govor posvečenim izročen v branje
»Dragi bratje in sestre, zelo sem vesel, da sem z vami. Zahvaljujem se nadškofu Mosesu Costi za topel pozdrav v vašem imenu. Posebej sem hvaležen tistim, ki so ponudili svoja pričevanja ter podelili z nami svojo ljubezen do Boga. Svojo hvaležnost izražam tudi p. Mintu Palmi, ki je zložil molitev, ki jo bomo kmalu zmolili Mariji. Moja dolžnost Petrovega naslednika je, da vas potrdim v veri. Toda hotel bi, da veste, da ste me danes z vašimi besedami ter z vašo navzočnostjo vi potrdili v veri ter prebudili veliko veselje.
Katoliška skupnost v Bangladešu je majhna. Toda ste kot gorčično seme, ki ga Bog vodi tako, da bo ob svojem času dozorelo. Vesel sem, ko vidim, kako to seme vere raste in sem neposredna priča globoke vere, ki vam jo je Bog dal. Mislim na pobožne in zveste misijonarje, ki so posadili in skoraj petsto let skrbeli za to seme vere. Kmalu bom obiskal pokopališče in molil za tiste može in žene, ki so s tolikšno velikodušnostjo služili tej krajevni Cerkvi. Ko se s pogledom obračam na vas, vidim misijonarje, ki nadaljujejo to sveto delo. Vidim tudi veliko poklicev porojenih na tem področju. So znamenje milosti, s katero vas Gospod blagoslavlja. Še posebej sem vesel navzočnosti klavzurnih sester in njihove molitve.
Lepo je, da imamo srečanje v tej starodavni cerkvi Svetega rožnega venca. Rožni venec je čudovita meditacija skrivnosti vere, ki so življenjski sok Cerkve, saj ta molitev oblikuje duhovno življenje ter apostolsko službo. Naj bomo duhovniki, redovniki, posvečene osebe, bogoslovci ali novinci, nas molitev rožnega venca spodbuja, da svoja življenja skupaj z Marijo popolnoma damo Kristusu. Vabi nas k udeležbi pri Marijini vnemi pred Bogom v trenutku oznanjenja, Kristusovega trpljenja za vse človeštvo, visečega na križu ter k veselju Cerkve, ko je prejela od vstalega Gospoda dar Svetega Duha.
Marijina vnema
Je bil skozi vso zgodovino kdo tako vnet, kot je bila Marija v trenutku oznanjenja? Bog jo je za ta trenutek pripravil in ona je odgovorila z vso ljubeznijo in zaupanjem. Tako je Gospod tudi nas pripravil in nas poklical po imenu. Odgovor na to vprašanje je proces, ki traja vse življenje. Vsak dan smo poklicani naučiti se biti bolj vneti v molitvi do Gospoda, premišljujoč njegove besede ter skušati razločevati njegovo voljo. Vem, da pastoralno delo in apostolat zahtevata veliko od vas in da so vaši dnevi pogosto dolgi in ste potem utrujeni. Toda ne moremo nositi Kristusovega imena ali biti deležni njegovega poslanstva, ne da bi bili predvsem moški in ženske zakoreninjeni v ljubezni, vžgani od ljubezni iz osebnega srečanja z Jezusom v evharistiji ter od besed Svetega pisma. Pater Abel, ti si nas na to spomnil, ko si govoril o pomembnosti gojenja intimnega odnosa z Jezusom, kajti v tem okušamo njegovo usmiljenje ter črpamo prenovljeno moč za služenje drugim.
Vnema za Gospoda nam omogoča videti svet z njegovimi očmi in s tem postajamo bolj občutljivi za potrebe tistih, ki jim služimo. Začenjamo razumeti njihova upanja in veselja, strahove in težo, bolj jasno vidimo številne talente, karizme in darove, ki jih ti prispevajo za izgradnjo Cerkve v veri in svetosti. Brat Lawrence, ko si govoril o svojem puščavniškem bivališču, si nam pomagal razumeti pomen skrbi za osebe, da se odžeja njihova duhovna žeja. Da bi vsi vi bili, v veliki raznolikosti vaših apostolatov, vir duhovnega okrepčila ter navdih za tiste, ki jim služite ter jih tako napravljate sposobne podeliti si v večji polnosti med seboj svoje darove. Tako napreduje poslanstvo Cerkve.
Kristusovo sočutje
Rožni venec nas uvede v premišljevanje Jezusovega trpljenja in smrti. Ko vstopamo v globino teh skrivnosti bolečine, pridemo do spoznanja njune zveličavne moči. Tako smo potrjeni v poklicanosti, da smo s svojim življenjem, svojim sočutjem ter podaritvijo samega sebe soudeleženi pri tem. Duhovništvo in posvečeno življenje nista karieri. Nista sredstvi za napredovanje. Sta služenje, udeležba pri ljubezni Kristusa, ki se žrtvuje za svojo čredo. Ko se vsakodnevno oblikujemo po njem, ki ga ljubimo, začnemo ceniti dejstvo, da nam naša življenja ne pripadajo. Nismo več mi, ki živimo, temveč Kristus živi v nas (prim. Gal 2,20).
To sočutje udejanjimo takrat, ko spremljamo osebe še posebej v njihovih trenutkih trpljenja in preizkušnje in jim s tem pomagamo najti Jezusa. Pater Franco, hvala ti, da si izpostavil ta vidik, saj je vsak od nas poklican biti misijonar s tem, ko prinaša Kristusovo usmiljeno ljubezen vsem, še posebej pa tistim, ki so na obrobjih naših družb. Za to sem še posebej hvaležen, saj ste mnogi med vami zelo vključeni v socialno, zdravstveno in vzgojno delo s služenjem potrebam vaših skupnosti in tolikih migrantov ter beguncev, ki prihajajo v vašo državo. Vaše služenje širši človeški skupnosti ter še posebej tistim, ki se nahajajo v težkih stiskah, je dragoceno za izgradnjo kulture srečanja in solidarnosti.
Veselje Cerkve
In končno nas rožni venec napolni z veseljem zaradi Kristusove zmage nad smrtjo, njegovega vnebohoda na Očetovo desnico ter izlitja Svetega Duha na svet. Vsa naša služba je namenjena oznanjevanju veselja evangelija. Tako v življenju kot v apostolatu se dobro zavedamo problemov sveta in trpljenja človeštva, toda nikoli ne izgubimo upanja zaradi dejstva, da je Kristusova ljubezen močnejša od zla ter od princa laži, ki išče, kako bi nas prevaral. Naj vam nikoli vaše pomanjkljivosti ali izzivi službe ne vzamejo pogum. Če boste ostali vneti v moliti za Gospoda in boste vztrajali pri Kristusovem sočutju do bratov in sester, bo prav gotovo Gospod napolnil vaša srca s tolažečim veseljem svojega Svetega Duha.
Sestra Mary Chandra, ti si z nami podelila veselje, ki izhaja iz tvojega redovniškega poklica ter iz karizme tvoje kongregacije. Marcelius, tudi ti si govoril o ljubezni, ki jo ti in tvoji tovariši v semenišču imate do poklicanosti za duhovništvo. Oba sta nas spomnila, da smo vsi in vsak dan poklicani obnoviti ter poglobiti svoje veselje v Gospodu, s tem, da si prizadevamo vedno bolj ga posnemati. Na začetku se to zdi morda težko, a napolni naša srca z duhovnim veseljem, saj postane vsak dan priložnost, da znova začnemo, da znova odgovorimo Gospodu. Naj vam nikoli ne upade pogum, saj je Gospodova potrpežljivost zaradi našega zveličanja (prim. 2Pt 3,15). Vedno se veselite v Gospodu!
Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam za vašo zvestobo v službi Kristusu in njegovi Cerkvi z darovanjem svojega življenja. Vsem zagotavljam svojo molitev in jo od vas prosim tudi zase. Zdaj se obrnimo na Marijo, Kraljico svetega rožnega venca in jo prosimo, naj izprosi za vse nas milost, da bomo rasli v svetosti ter bomo vedno bolj veseli pričevalci moči evangelija in bomo tako našemu svetu prinašali ozdravljenje, spravo in mir.« (Papež Frančišek posvečenim osebam v cerkvi sv. rožnega venca v Dhaki, 2.12.2017)
Papež Frančišek se je v Dhaki srečal s posvečenimi osebami
Papež mladim Bangladeša: Posodabljate svoj software s poslušanjem Gospoda