»Poglejmo Marijino zgodbo in se vprašajmo, ali Bogu dopuščamo, da hodi z nami. Bog je v velikih stvareh, a prav tako v malih, in ima potrpljenje, da hodi z nami, četudi smo grešniki.

Pri branju Geneze lahko mislimo, kako je bil Bog nek čarovnik in je stvari naredil s čarobno paličico. To seveda ni res. Bog je ustvaril stvari in vsaki dal notranje zakone, da bi se lahko razvijala in dospela do polnosti. Gospod je stvarem vesolja dal samostojnost, ne pa neodvisnosti, ker Bog ni čarovnik, je stvarnik. In ko šesti dan pride do stvarjenja človeka, temu da neko drugo avtonomijo, malo drugačno, a ne neodvisno: avtonomijo, ki je svoboda. Človeku pravi, naj gre naprej skozi zgodovino, naredi ga odgovornega za stvarstvo, tudi zato, da bi mu gospodoval, ga razvijal in tako prispel do polnosti časov.  Polnost časov pa je bila tisto, kar je Bog imel v srcu: prihod njegovega Sina, 'kajti Bog nas je vse v naprej določil, da bi bili podobni njegovemu Sinu'.

To je pot človeštva, je pot človeka. Bog je želel, da bi bili kot njegov Sin in da bi njegov Sin bil kot mi. Današnji evangelij  govori o Jezusovem rodovniku. Na tem seznamu so tako svetniki kot grešniki, a zgodovina se nadaljuje, ker je Bog hotel, da bi ljudje bili svobodni. Ko je človek zlorabil svojo svobodo, ga je Bog izgnal iz raja in mu dal obljubo; človek je šel iz raja z upanjem. Kot grešnik, a z upanjem! Ljudje ne hodimo sami, Bog hodi z nami. Dal je namreč možnost izbire za čas, ne za trenutek. Je Bog časa, Bog zgodovine, je Bog, ki hodi s svojimi otroki, in to vse do polnosti časov, ko se njegov Sin učloveči. Bog hodi s pravičnimi in grešniki. Hodi z vsemi, da bi človek prispel do dokončnega srečanja z Njim.

Evangelij to stoletno zgodovino zaključi v majhni vasi z Jožefom in Marijo. Bog velike zgodovine je tudi v mali zgodovini, saj hoče  hoditi z nami. Kot je dejal sv. Tomaž: 'Ne se prestrašiti pred velikimi stvarmi, ampak se zavedati tudi malih, to je Božje. Bog namreč ni samo v velikih stvareh, ampak tudi v malih'. 

Gospod, ki hodi z nami, je tudi Gospod potrpežljivosti. Božja potrpežljivost. Potrpežljivost, ki jo je imel z vsemi temi rodovi. Z vsemi temi osebami, ki so živele svojo zgodovino milosti in greha, je Bog potrpežljiv. Bog hodi z nami, saj želi, da vsi mi postanemo podobni njegovemu Sinu. In od takrat, ko nam je s stvarjenjem dal svobodo, ne neodvisnosti, pa vse do danes še naprej hodi.

Tako torej prispemo do Marije. Danes se nahajamo v predsobi te zgodovine: Marijino rojstvo. Prosimo v molitvi, naj nam Gospod podeli edinost za skupno hojo in mir v srcu. To je milost današnjega dne: Danes lahko zremo v Marijo, majhno, sveto, brez greha, čisto, izbrano, da bo postala Mati Boga. Prav tako lahko zremo na dolgo zgodovino in se vprašamo: Kako pa jaz hodim skozi svojo zgodovino? Dopuščam, da Bog hodi z mano? Dopuščam, da On hodi z mano, ali pa hočem hoditi sam? Dopuščam, da me ljubkuje, mi pomaga, mi odpušča, me vodi naprej, da bi prispel do srečanja z Jezusom Kristusom? To bo konec naše poti: srečanje z Gospodom. Dopuščam Bogu, da je z mano potrpežljiv? 

Ko tako zremo na to veliko zgodovino in tudi v ta majhni kraj, lahko slavimo Gospoda in ponižno prosimo, naj nam podari mir, tisti mir srca, ki nam ga lahko da samo On, ki nam ga daje smo takrat, ko mu dopustimo, da hodi z nami.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 8.9.2014)

Papež Frančišek na praznik Marijinega rojstva: Kot Marija, dopustimo, da Bog hodi z nami

 »Nadangel Gabrijel je Devico nagovoril z besedami: 'Razveseli se, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!' (Lk 1,28) Življenje človeka, ki je odkril Jezusa, se napolni s tako velikim notranjim veseljem, da ga nič ali nihče ne more ukrasti. Kristus daje svojim vso potrebno moč, da se ne užalostijo in ne predajo ob problemih, ki se zdijo brez rešitev. S pomočjo te resnice kristjan ne dvomi, da tisto, kar se naredi z ljubeznijo, ustvarja vedro radost. Le-ta pa je sestra tistega upanja, ki premaga pregrade strahu in odpira vrata obetajoči prihodnosti.

Na podstavku pod Marijinim kipom, ki so ga trije mladi našli v morju, je bil napis: 'Jaz sem Devica ljubezni.' Kako lepo bi bilo, če bi vsi …, še posebno mladi, lahko dejali: 'Jaz sem človek ljubezni'. To bi pomenilo, živeti, da bi resnično ljubili in tako ne ostajali ujeti v pasti 'oko za oko, zob za zob'. Kdor resnično ljubi, z vsakdanjimi dejanji in ne s pretiravanjem s praznimi besedami, ki jih veter nato odnese proč, čuti veselje…«

Papež Kubancem za praznik Device ljubezni iz El Cobra: Razveseliti se, vstati, vztrajati