Cerkev je kakor luna. Svojo svetlobo dobiva od Sonca

»Besede preroka Izaije kličejo, naj vstanemo in izstopimo iz svojih zaprtosti, izstopimo iz sebe in prepoznamo sijaj luči, ki razsvetljuje naše življenje. 'Vstani! Odeni se z lučjo, ker prihaja tvoja luč, veličastvo Gospodovo sije nad tabo!' (Iz 60,1). 

Luč je Gospodovo veličastvo. Cerkev se ne more slepiti in misliti, da odseva svojo lastno luč. Na to nas spominja sveti Ambrož, ko uporablja luno kot metaforo Cerkve: 'Zares, kakor luna je Cerkev … Ne sije v svoji luči, ampak v Kristusovi. Svojo svetlobo črpa iz Sonca pravičnosti, tako da lahko reče: Nisem več jaz, ki živim, ampak Kristus živi v meni.' Kristus je resnična luč, ki razsvetljuje. V kakršni meri Cerkev ostaja pričvrščena Nanj, v kakršni meri dopušča, da jo On osvetljuje, v takšni meri ji tudi uspeva razsvetljevati življenje oseb in narodov. Zato so cerkveni očetje v Cerkvi prepoznavali 'mysterium lunae'.

Potrebujemo luč, potrebujemo Kristusa
Potrebujemo to luč, ki prihaja od zgoraj, da bi lahko na verodostojen način odgovorili na poklicanost, ki smo jo prejeli. Oznanjati Kristusov evangelij ni izbira med mnogimi drugimi in niti ni poklic (profesija). To, da je Cerkev misijonarska, ne pomeni izvajati prozelitizem. Biti misijonarska zanjo pomeni, da izraža svojo lastno naravo:»biti razsvetljena od Boga in premišljevati njegovo luč. Ni druge poti. Misijonarstvo je njena poklicanost. Koliko oseb od nas pričakuje to misijonarsko zavzetost, kajti potrebujejo Kristusa, potrebujejo spoznati Očetovo obličje.

V Otroku vse človeštvo najde svojo edinost
Modri, o katerih nam govori Matejev evangelij, so žive priče dejstva, da so semena resnice navzoča vsepovsod, saj so darovi Stvarnika, ki vse nas kliče, da ga prepoznamo kot dobrega in zvestega Očeta. Modri predstavljajo ljudi z vseh strani zemlje, ki so sprejeti v Božjo hišo. Pred Jezusom ne obstaja več nobena rasna, jezikovna in kulturna ločitev: v tistem Otroku vse človeštvo najde svojo edinost. Cerkev ima nalogo, da prepozna in jasno pokaže željo Boga, ki jo vsak nosi v sebi. Kakor modri, tako tudi mnoge osebe v naših dneh živijo z 'nemirnim' srcem, ki se stalno sprašuje in ne najde jasnih odgovorov. Tudi oni iščejo zvezdo, ki bi jim pokazala pot v Betlehem.

Med mnogimi zvezdami so sledili tisti drugačni
Na nebu je veliko zvezd, a trije modri so sledili tisti eni, drugačni, novi, ki je sijala mnogo bolj. Dolgo so preiskovali veliko knjigo neba, da bi našli odgovor na svoja vprašanja; in končno, luč se je prikazala. Tista zvezda jih je spremenila. Ob njej so pozabili svoja vsakdanja zanimanja ter se nemudoma podali na pot. Poslušali so glas, ki jih je v njihovi notranjosti priganjal, naj sledijo tisti luči. In ta jih je vodila, dokler niso v revni betlehemski hiši našli judovskega Kralja.

Resnična modrost je skrita na obličju Otroka
Vse to nam je v poduk. Izrecimo danes tudi mi vprašanje modrih: 'Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit' (Mt 2,2). V času, kakršen je naš, smo primorani podati se iskat znamenja, ki jih ponuja Bog, zavedajoč se, da je potreben naš napor, da bi jih razvozlali in tako razumeli njegovo voljo. Pozvani smo iti v Betlehem, da bi našli Otroka in njegovo Mater.

Sledimo luči, ki nam jo daje Bog! Luč, ki izvira iz Kristusovega obličja, polnega usmiljenja in zvestobe. In ko bomo prispeli pred Njega, ga počastimo z vsem srcem in mu poklonimo svoje darove: svojo svobodo, svojo razumnost, svojo ljubezen. Spoznajmo, da se resnična modrost skriva na obličju tega Otroka. Tu, v preprostosti Betlehema najdemo povzetek življenja Cerkve. Tu je izvir tiste luči, ki k sebi priteguje vsako osebo in usmerja hojo narodov po poti miru.« (Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki sv. Petra, 6.1.2016)

Papež na praznik Gospodovega razglašenja: Iskati Božja znamenja