Smrt je dejstvo

»Odlomek iz Prve knjige kraljev govori o Davidovi smrti. Povabim vas, da molimo ter prosimo za milost zavesti o smislu časa, da ne bi ostali zaprti v sedanji trenutek, zaprti sami vase. Smrt je dejstvo, ki doleti vse. Prej ali slej, vendar pride. Toda obstaja skušnjava trenutnega, ki se polasti življenja in te pripelje do tega, da se začneš vrteti v tem sebičnem labirintu trenutnega brez vsakršne prihodnosti, vedno tja in nazaj, tja in nazaj. Pot se konča s smrtjo, to vemo vsi. Zaradi tega nas je Cerkev vedno skušala spodbujati, naj razmišljamo o tem našem koncu, o smrti.

Smrt je dediščina

Nisem gospodar časa. Ponavljati to, pomaga, saj nas rešuje pred slepilom trenutnega, da bi imeli življenje za verigo členkov trenutnega, saj ne vsebuje smisla. Jaz sem na poti in moram gledati naprej in pa tudi upoštevati, da je smrt dediščina, ne materialna dediščina, ampak pričevanje. Vprašam se, kakšno dediščino, če bi me Bog danes poklical, kakšno dediščino bom kot pričevanje življenja zapustil? To vprašanje si je dobro zastaviti. In s tem se pripraviti, saj nihče ne bo ostal kot 'relikvija'. Ne vsi bomo šli po tej poti.

Smrt je spomin

In končno, smrt je spomin, je vnaprejšnji spomin za razmišljanje. Ko bom jaz umrl, kaj bi mi bilo všeč storiti danes, s to odločitvijo, ki jo moram sprejeti za danes glede načina, kako danes živim? To je vnaprejšnji spomin, ki razsvetljuje današnji trenutek. Torej razsvetljevati s smrtjo odločitve, ki jih moram vsak dan sprejeti. To, da se čutimo biti na poti v smrt, nam bo vsem dobro delo.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 1.2.2018)

Papež Frančišek: Misel na smrt nas rešuje pred slepilom, da smo gospodarji časa