Upanje zna gledati preko osebnega udobja

»Ne morem si predstavljati mladega človeka, ki se ne premika, ki ostaja zablokiran, ki nima ne sanj ne idealov, ki ne hrepeni po nečem več. Toda kakšno je upanje mladega Kubanca v tej zgodovinski dobi? Nič večje in nič manjše kot upanje kateregakoli drugega mladega kjerkoli na svetu. Kajti upanje nam govori o resničnosti, ki je ukoreninjena v globini človeškega bitja, neodvisno od dejanskih okoliščin in zgodovinskih pogojenosti, v katerih se živi. Govori nam o žeji, hrepenenju po polnosti, uresničenemu življenju, po nečem, kar napolni srce in duha  dvigne k velikim stvarem, kot so resnica, dobrota, lepota, pravičnost in ljubezen. Upanje obenem zahteva, da se ne pustimo zapeljati tistemu, kar je kratkotrajno, minljivo, lažnim obljubam prazne sreče, sebičnega užitka in povprečnega življenja, osredotočenega le nase, ki v srcu pušča samo veliko žalosti in grenkobe. Upanje je drzno, zna gledati preko osebnega udobja, majhnih gotovosti in kompenzacij, ki omejijo obzorje, da se odpre za velike ideale, ki življenje naredijo lepše in dostojanstveno. 

Si pripravljen vedno tvegati za nekaj, kar je večje?
Kaj poganja tvoje življenje? Kaj je v tvojem srcu, v katerem prebivajo tvoje želje? Si pripravljen vedno tvegati za nekaj, kar je večje? Mlad človek na to lahko odgovori, da so ti ideali sicer privlačni, a mu istočasno resničnost njegove slabotnosti in pomanjkljivih moči ne dopušča odločitve, da bi se podal na pot upanja. Zato meni, da se je bolje zadovoljiti z majhnimi, a bolj realističnimi stvarmi. Razumem takšen odziv, normalno je čutiti breme tistega, kar je visoko in težavno, pa vendar bodite pozorni,  da ne padete v skušnjavo razočaranja, ki ohromi razum in voljo, ter da se ne pustite ujeti sprijaznjenosti, ki je radikalen pesimizem glede vsake možnosti, da bi dosegli naše sanje.

Upanje, pot, sestavljena iz spominjanja in razločevanja
Kako torej najti poti upanja v situaciji, v kateri živimo? S Félixom Varelo in Joséjem Martíjo vam predlagam tri možnosti. Prva je upanje kot pot, sestavljena iz spominjanja in razločevanja. Upanje je krepost tistega, ki je na poti, ki se je nekam usmeril. Ni torej preprosta hoja iz veselja do hoje, ampak ima nek konec, nek cilj, ki je tisto, kar daje smisel in razsvetljuje pot. Istočasno se upanje hrani s spominjanjem. S pogledom ne zaobjema le prihodnosti, temveč tudi preteklost in sedanjost. Da bi v življenju hodili, moramo vedeti, kam želimo iti, a prav tako pomembno je vedeti, kdo smo in od kod prihajamo, kaj predstavlja našo duhovno in moralno dediščino. Nujno pa je tudi razločevanje, kajti bistvenega pomena je odpreti se za resničnost in jo znati prebirati brez bojazni in brez predsodkov. Razločevanje ni slepo, uresničuje se na podlagi trdnih etičnih in moralnih kriterijev.

Upanje, pot, ki je spremljana
Upanje, pot, ki je spremljana. To je drugi predlog. Osamitev ali zaprtost vase nikoli ne vzbudita upanja, medtem ko bližina in srečanje z drugim ga vzbudita. Sami ne pridemo nikamor. Z izključevanjem se prihodnost ne gradi. Razlike v načinu mišljenja ni potrebno smatrati kot nevarnost, temveč kot bogastvo in dejavnik rasti. Svet potrebuje to kulturo srečanja in mlade, ki se želijo poznati, ki se želijo ljubiti, ki želijo hoditi združeni, z vsemi in za dobro vseh.

Upanje, solidarna pot
Še zadnji predlog, kako ohranjati upanje živo, pa je upanje kot solidarna pot. Dejansko, če ni solidarnosti, ni prihodnosti za nobeno državo. Na prvem mestu mora biti konkretna in resnična skrb za človeško bitje. Lahko gre za mojega prijatelja in tovariša ali pa nekoga, ki razmišlja drugače. Ne zadostuje navadna strpnost, treba je iti onstran in preiti od nezaupljive ter obrambne drže k drži sprejemanja, sodelovanja, konkretnega služenja in dejanske pomoči. Ne bojte se solidarnosti, služenja, podati roke drugemu, tako da nihče ne bo puščen ob poti.

Dragi mladi Kubanci, ne bojte se upanja, ne bojte se prihodnosti
Pot življenja razsvetljuje najvišje upanje, ki nam je dano v veri v Kristusa. On je naš tovariš na poti, opogumlja in spremlja nas, je poleg nas in nam ponuja svojo roko kot prijatelj. Z Njim se naučimo razločevati resničnost, živeti srečanje, služiti drugim in hoditi v solidarnosti. Dragi mladi Kubanci, če je Bog sam vstopil v našo zgodovino in je v Jezusu postal človek, si na rame nadel našo slabotnost in naš greh, se ne bojte upanja, ne bojte se prihodnosti, kajti Bog stavi na vas, verjame v vas, upa v vas.« (Papež Frančišek mladim v Havani, 20.9.2015)

Frančišek mladim: Sanjati, delati za skupno dobro, upati, kultura srečanja

Večernice v havanski katedrali: Ljubiti uboštvo kot mater in odpuščati