Oblast Božjega Sina

Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe. (Jn 5, 19-30)

Drugi odlomki, ko Jezus govori in se srečuje z mrtvimi:

Jn 11, 1-44, Mr 12, 18-27, Lk 7, 11-17, Lk 11, 37-44, Jn 19, 38-42

Mrliče pokopavati pomeni poskrbeti za mrtve zaradi njihovega prihodnjega življenja, zaradi njihove večnosti. Vrednost pokopu in mrliču daje misel na novo življenje. Pokopavati torej pomeni pripravljati na novo življenje. Ko Jezus obuja od mrtvih, opozarja na onostranstvo. Ko vstane od mrtvih, spet pokaže, da je po smrti življenje. Grob ni za smrt, grob je za vstajenje!

Delo usmiljenja torej pomeni misliti na to, kako bomo tistemu, kar je umrlo, dali novo podobo, novo življenje. Ko nekdo obupuje, pravzaprav umira, je mrlič. Mrliče pokopavati pomeni, omogočiti človeku prehod v novo življenje, da umre staremu človeku in zaživi novega. Pomeni spregovoriti mu o tem, da je rojen za večnost, da mora umreti starim navadam, starim vzorcem, staremu življenju, da bo lahko na novo zaživel. To je Kristusovo delo, to je delo njegovega učenca. Kristus sam se je pustil pokopati zato, da je vstal. Njegov grob je postal zibelka novega življenja.