Nasilje proizvaja nasilje
»Kljub velikemu in požrtvovalnemu trudu na različnih področjih se žal ugotavlja, da logika orožja in nasilnega nadvladovanja, skriti interesi in nasilje še naprej uničujejo Sirijo, Irak in sosesdnje države in da se do zdaj ni znalo narediti konca izčrpavajočemu trpljenju in stalnemu kršenju človekovih pravic. Dramatične posledice krize so vidne že onkraj regionalnih meja, kar kaže velik migracijski pojav.
Nasilje proizvaja nasilje. Imamo občutek, da se nahajamo zaviti v spirali oblastnosti in nedejavnosti, od koder ni izhoda. Ob tem zlu, ki ima ukleščeno zavest in voljo, se moramo vprašati: Zakaj človek, tudi za ceno ogromne škode, povzročene osebam, dediščini in okolju, še naprej sledi goljufijam, izdajam, nasilju? Spomnimo se nedavnega napada na humanitarni konvoj Združenih narodov. To je izkušnja tistega mysterium iniquitatis, tistega zla, ki je v človeku in zgodovini in potrebuje odrešitev. Sv. Janez Pavel II. je rekel: 'Dokončna meja, ki je postavljena zlu, katerega človek je povzročitelj in žrtev, je Božje usmiljenje.' Odgovor na dramo zla se nahaja v skrivnosti Kristusa.
Znamenje velikega upanja
Ob gledanju mnogih trpečih obrazov v Siriji, Iraku in sosednjih državah, bližnjih in daljnih, kjer na milijone beguncev išče zatočišče in zaščito, Cerkev prepoznava obličje svojega Gospoda med trpljenjem. Delo tistih, ki pomagajo tem osebam in ščitijo njihovo dostojanstvo, je zagotovo odsev Božjega usmiljenja in znamenje, da zlo ima svoje meje in nima zadnje besede. To je znamenje velikega upanja, za katerega se skupaj z vami želim zahvaliti mnogim anonimnim osebam, ki predvsem v tem jubilejnem letu molijo in v tišini prosijo za žrtve konfliktov, predvsem za otroke in najšibkejše, ter tako podpirajo tudi vaše delo.
Narediti konec konfliktu
Poleg potrebne humanitarne pomoči naši bratje in sestre iz Sirije in Iraka najbolj želijo mir. Zato se ne bom nikoli utrudil prositi mednarodno skupnost, naj se še bolj trudi za dosego miru na celotnem Bližnjem vzhodu in naj ne odvračajo pogleda stran. Narediti konec konfliktu je tudi v rokah človeka: vsak med nami lahko in mora biti graditelj miru, kajti vsaka nasilna in krivična situacija je rana v telesu celotne človeške družine. Vsak dan molim k Bogu, da bi navdihnil misli in srca odgovornih politikov, ki bi se znali odpovedati delnim interesom za dosego največjega dobrega, kar je mir.
Današnje srečanje v Vatikanu želim zato izkoristiti kot priložnost za zahvalo in spodbudo mednarodnim instancam, predvsem Združenim narodom, za podporo in posredovanje pri različnih vladah, da bi se dosegel konec konflikta in bi se na prvo mesto postavilo dobro prebivalstva. To je pot, ki jo moramo prehoditi skupaj, potrpežljivo in vztrajno, a tudi kot nujno! Cerkev bo pri tem še naprej dajala svoj prispevek.
Kristjani Bližnjega vzhoda - konkretno znamenje usmiljenja
Krščanske skupnosti na Bližnjem vzhodu trpijo za posledicami nasilja in s strahom gledajo v prihodnost. Te Cerkve sredi mnoge teme visoko držijo svetilko vere, upanja in ljubezni. Ko s pogumom in brez diskriminacije pomagajo trpečim ter delajo za mir in sobivanje, so kristjani Bližnjega vzhoda danes konkretno znamenje Božjega usmiljenja. Njim gre občudovanje, priznanje in podpora vesoljne Cerkve.« (Papež Frančišek v nagovoru članom katoliških karitativnih ustanov, ki delujejo v okviru humanitarne krize v Siriji, Iraku in sosednjih državah; Vatikan, 29.9.2016)