»Evangelij te nedelje (Lk 9,51-62) nam predstavi zelo pomemben prehod v Kristusovem življenju. To je trenutek, kakor piše sv. Luka, ko se je Jezus 'trdno odločil iti v Jeruzalem' (Lk 9,51). Jeruzalem je poslednji cilj, kjer bo Jezus med svojo zadnjo veliko nočjo moral umreti in vstati ter tako dopolniti svoje zveličavno poslanstvo. Od trenutka 'trdne odločitve', gre Jezus naravnost proti cilju in tudi osebam, ki jih sreča in ga prosijo, da bi hodili za njim, jasno pove, kakšni so pogoji: biti brez stalnega bivališča, znati se ločiti od človeške ljubezni, ne se prepuščati nostalgiji po preteklosti. Jezus pa pravi tudi svojim učencem, ki jim je naročil, naj gredo pred njim po poti v Jeruzalem in naznanjajo njegov prehod, naj ničesar ne vsiljujejo. Če ni pripravljenosti za njegov sprejem, naj gredo mimo, gredo naprej. Jezus nič ne vsiljuje, Jezus je ponižen, Jezus vabi: 'Če hočeš, pridi'. Takšna je Jezusova ponižnost. On nas vedno vabi, ne vsiljuje.
Vse to nam da misliti... Jezus namreč v svojem zemeljskem bivanju ni bil, če tako rečemo 'daljinsko voden'. Bil je Beseda, ki je meso postala, Božji Sin, ki je postal človek in ki je v določenem trenutku sprejel trdno odločitev, zadnjič iti v Jeruzalem. Odločitev, ki jo je sprejel v svoji vesti; toda ne sam, skupaj z Očetom, v popolni povezanosti z Njim! Odločil se je v pokorščini Očetu, v zbranem poslušanju, v globini svoje volje. Odločitev je bila trdna zato, ker je bila sprejeta skupaj z Očetom. Jezus namreč najde v Očetu moč in luč za svojo pot. Jezus je bil svoboden. Ta odločitev je bila svobodna. Jezus želi, da smo mi kristjani svobodni, kot je bil On in sicer s svobodno, ki prihaja iz pogovora z Očetom... Jezus ne želi sebičnih kristjanov, ki hodijo za lastnim jazom in ne govorijo z Bogom, niti slabotnih kristjanov, brezvoljnih kristjanov, 'daljinsko vodenih' kristjanov, ki niso ustvarjalni, ki se vedno skušajo navezati na voljo drugega in niso svobodni. Jezus nas hoče svobodne. Kako se pride do te svobode? V pogovoru z Bogom v svoji vesti. Če kristjan ne zna govoriti z Bogom, ne zna poslušati Boga v svoji vesti, ni svoboden.« (Papež Frančišek na Trgu sv. Petra, 30. junija 2013)
»Petrova vloga, njegova cerkvena služba ima svoj temelj v izpovedovanju vere v Jezusa, Sina živega Boga, ki je mogoča zaradi milosti, podarjene od zgoraj… »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« To je izpoved, ki ne pride od njega, ampak od nebeškega Očeta. In zato Jezus pravi: »Ti si Peter, Skala, in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.« V nadaljevanju evangelija vidimo nevarnost svetnega načina mišljenja. Ko Jezus govori o svoji smrti in vstajenju, o poti Boga, ki ne ustreza človeški poti moči, iz Petra privreta meso in kri: »Začne grajati Gospoda: To se ti ne sme zgoditi!« In Gospod ostro odgovori: »Pojdi od mene, satan! V spotiko si mi.« Kadar dopustimo, da prevladajo naše misli in naša čustva, logika človeške moči, in ne dopustimo, da bi nas poučevala in vodila vera - Bog, postanemo kamni spotike. Vera v Kristusa je luč našega krščanskega življenja in življenja služabnikov v Cerkvi!
Druga poteza petrinske službe se kaže v potrjevanju v ljubezni. Ko apostol Pavel pravi: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7), s tem ne misli na boj s človeškim orožjem, ampak govori o boju mučeništva. Sveti Pavel ima samo eno orožje: Kristusovo sporočilo in darovanje vsega svojega življenja za Kristusa in za druge. Izpostaviti se v prvi osebi, pustiti se použiti za evangelij, postati vse vsem, brez prizanašanja sebi – ravno to je Pavla naredilo verodostojnega in je zgradilo Cerkev. Rimski škof je poklican živeti in potrjevati v tej ljubezni do Kristusa in do vseh brez razlikovanja, omejitev in ovir. In ne le rimski škof. Enako nalogo imajo tudi vsi novi nadškofi in škofi… (Papež Frančišek na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija 2013)
Papež Frančišek na praznik svetih apostolov Petra in Pavla: Potrjevati v veri, ljubezni in edinosti
Papež Frančišek: Zaradi mučeništva Petra in Pavla je postal Rim oporna točka za vse Cerkve