V branje bi vam rada priporočila knjigi Nihče (Mehmedalija Agič) in Preživela, da pričujem (Immacullee Ilibagiza).

Obe knjigi govorita o grozotah, ki jih je sposoben samo človek in o ljubezni, ki prenese vse. Ta ljubezen se pokaže v odpuščanju do katerega pa vodi težka.

Knjiga Nihče je pretresljiva pripoved Mehmedalija Alića, ki je v Srebrenici izgubil vse moško sorodstvo, med drugim tudi dva brata. Z družino je doživljal izbrisanost v Sloveniji. Ko je končno uredil državljanstvo, ga je vodstvo rudnika Trbovlje- Hrastnik poslalo zapirat rudnik Huda jama. Tam pa v Barbarinem rovu pretresen odkriva grozoto povojnih pobojev v Sloveniji.

Po vseh zapletih pa pisatelju ostaja zaupanje v človeško dobroto, ki bo nekoč zmogla pokop žrtev. Ob tem mu ostaja upanje, da bo lahko nekoč našel in pokopal svojega brata, umorjenega v Srebrenici in ga dostojno pokopal.

O odpuščanju napiše: Jaz pa vam vse oproščam, le recite mi, da je nekje upanje, da mi nikoli ne bo treba živeti v strahu za mojega sina."

Knjiga Preživela, da pričujem spregovori o stodnevnem holokavstu v Ruandi, ko je bilo brutalno umorjenih več kot milijon ljudi.

Immaculle je preživela skrita v majhni pastorjevi kopalnici, skupaj s še nekaj ženskami , v nevzdržnih razmerah. Večino časa je molila, doživljala napade hudega duha, jih premagovala z molitvijo. Že takrat je prišla do spoznanja, da edino odpuščanje rešuje in osvobaja. (Tistega dne sem napravila odločilen korak za odpuščanje morilcem.Moja jeza je odtekala iz mene. Odprla sem svoje srce Bogu in on se me je dotaknil s svojo neskončno ljubeznijo. Prvič so se mi morilci zasmilili.)

Pot do odpuščanja ni bila lahka, še posebej, ko je izvedela, da sta bila umorjena oče, mati in dva brata. Odrešujoče so bile sanje, ko ji umorjeni brat spregovori:" Ljubiti moraš in odpustiti tistim, ki so se pregrešili proti nam."

Ob tem se lahko vprašam: " Kje sem jaz na poti odpuščanja? Kje smo mi na poti odpuščanja?"

Predvsem knjiga Preživela, da pričujem nam nazorno pokaže to pot.