Mlada Marija in ostarela Elizabeta
»Evangelij, ki smo ga slišali, ga danes poslušamo kot evangelij srečanja med mladimi in ostarelimi. To srečanje je polno veselja, polno vere in polno upanja. Marija je mlada, zelo mlada. Elizabeta je ostarela, toda v njej se je razodelo Božje usmiljenje in že šest mesecev skupaj z možem pričakujeta otroka. Marija nam tudi v tej okoliščini kaže pot, saj je šla obiskat ostarelo sorodnico, ostala pri njej, seveda da bi ji pomagala, predvsem pa, da bi se od nje, ki je ostarela, naučila modrosti življenja.
Četrta zapoved
Prvo berilo z različnimi izrazi odseva četrto zapoved: 'Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!' (2Mz 20,12). Za ljudstvo ni prihodnosti brez srečanja med generacijami, brez tega, da otroci z hvaležnostjo sprejmejo pričevanje življenja iz rok staršev. V tej hvaležnosti do tistih, ki so posredovali življenje, je tudi hvaležnost do Očeta, ki je v nebesih.
Nujnost srečanja med generacijami
Včasih pa so generacije mladih, ki zaradi zapletenih zgodovinskih in kulturnih razlogov močneje čutijo potrebo, da se osamosvojijo od svojih staršev, kakor da se hočejo osvoboditi dediščine predhodnih generacij, kot v času upiranja med odraščanjem. Toda, če po tem ne pride do ponovnega srečanja, če ne pride do novega, rodovitnega ravnovesja med generacijami, je za ljudstvo veliko osiromašenje in taka svoboda, ki prevladuje v družbi, je lažna svoboda, ki se skoraj vedno spremeni v avtoritarizem.
Jezusova dopolnitev zakona o družini in prehoda med generacijami
Isto sporočilo izhaja iz spodbude apostola Pavla Timoteju in po njem krščanski skupnosti. Jezus ni odpravil zakona o družini in prehoda med generacijami, temveč ga je dopolnil. Jezus je ustanovil novo družino, v kateri je odnos z njim ter spolnjevanje volje Boga Očeta nad krvnimi vezmi. Toda ljubezen do Jezusa in do Očeta dopolni ljubezen do staršev, bratov, starih staršev ter prenovi družinske odnose z življenjskim sokom evangelija ter Svetega Duha. Tako sv. Pavel priporoča Timoteju, ki je pastir in torej oče skupnosti, naj spoštuje ostarele in sorodnike ter ga spodbuja, naj to počne z sinovsko držo; ostareli, kot da je tvoj oče in ostarele žene, kot da so matere (prim. 1Tim 5,1). Voditelj skupnosti ni oproščen te Božje volje, nasprotno, Kristusova karitativna ljubezen ga spodbuja, da to počne še z večjo ljubeznijo. Kakor Devica Marija, ki se kljub temu, da bo postala Mesijeva mati, čuti spodbujena z ljubeznijo Boga, ki v njej postaja meso, da gre v naglici k ostareli sorodnici.
Srečanje med mlado Marijo in ostrelo Elizabeto
Vrnimo se torej k tej 'ikoni' polni veselja, upanja in polni vere ter karitativne ljubezni. Lahko si mislimo, da je Devica Marija, ko je bila v Elizabetini hiši, slišala njo in njenega moža Zaharija moliti z besedami današnjega psalma:
'Zakaj ti si moje upanje, o Gospod,
moje zaupanje, Gospod, od moje mladosti.
Ne zavrzi me v času starosti,
ko gre moja moč h koncu, me ne zapusti!
Tudi do starosti in osivelosti,
o Bog, me ne zapusti,
dokler ne oznanim tvoje moči temu rodu,
vsakemu, ki pride, tvojo mogočnost.' (Ps 71,5.9.18)
Mlada Marija je poslušala in vse ohranjala v svojem srcu. Elizabetina in Zaharijeva modrost je obogatila njeno mlado dušo. Nista bila sicer izkušena v materinstvu in očetovstvu, saj je bila tudi za njiju to prva nosečnost, toda bila sta izkušena v veri, izkušena glede Boga, izkušena v tistem upanju, ki prihaja od Njega in ki ga ta svet v vsakem obdobju potrebuje. Marija je znala prisluhniti tema ostarelima staršema, ki sta bila polna čudenja. Njuna modrost je postala dragocen zaklad na njeni poti ženske, neveste in mame.
S tem nam Devica Marija kaže pot, pot srečanja med mladimi in ostarelimi. Za prihodnost nekega naroda je nujno potrebno takšno srečanje, saj mladi prispevajo moč na poti nekega ljudstva, medtem ko ostareli okrepijo to moč s spominom in ljudsko modrostjo...« (Papež Frančišek v homiliji med sv. mašo na Trgu sv. Petra ob svetovnem srečanju dedkov in babic, 28.9.2014)
»Mi kristjani smo skupaj z vsemi ljudmi dobre volje poklicani potrpežljivo ustvarjati drugačno, bolj sprejemajočo, človeško, bolj vključujočo družbo, ki ne bo imela razloga za izločitev tistih, ki so slabotni na telesu ali umu, ampak ki bo uskladila svoj 'korak', ravno glede takšne osebe. Kot kristjani in kot državljani smo poklicani z domišljijo in modrostjo predstavljati si takšne poti, ki se bodo soočile s tem izzivom. Narod, ki ne skrbi za stare starše in ne ravna lepo z njimi, je narod, ki nima prihodnosti. Zakaj nima prihodnosti? Zato, ker izgublja spomin in si tako ruje lastne korenine. Toda pozor: vi ste odgovorni, da ohranjate v vas te korenine žive z molitvijo, branjem evangelija, z deli usmiljenja. Tako bomo ostali živa drevesa, ki tudi v strasti prinašajo sad. Najlepše v življenju družine, v našem človeškem življenju družine je, ljubkovati otroka, torej, da te ljubkujeta dedek in babica. Hvala!«