Apostolsko potovanje na Kubo in v ZDA
Apostolsko potovanje je bilo namenjeno obisku Kube in ZDA, kjer sem se mudil od 19. do 28. septembra. Povod zanj je bilo osmo svetovno srečanje družin v Filadelfiji, temu pa smo zatem pridružili še obisk Združenih držav Amerike in glavnega sedeža Združenih narodov ter obisk Kube, ki je bil prvi del potovanja. Zahvaljujem se kubanskemu predsedniku Castru, ameriškemu predsedniku Obami in generalnemu sekretarju OZN Ban Ki Moonu za sprejem, ki so mi ga pripravili. Zahvaljujem se tudi škofom in vsem sodelavcem za opravljeno delo in za ljubezen do Cerkve.
Kuba. Božje usmiljenje je večje od vsake rane
Na Kubi sem se predstavil kot 'misijonar usmiljenja'. Kuba je dežela, bogata z naravno, kulturno in versko lepoto. Božje usmiljenje je večje od vsake rane, vsakega konflikta, vsake ideologije. S takšnim pogledom usmiljenja sem lahko objel ves kubanski narod, v domovini in zunaj nje, onkraj vsake ločitve. Simbol te globoke kubanske duše je Devica ljubezni iz Cobra, ki je bila pred natanko stotimi leti razglašena za zavetnico Kube. Poromal sem k svetišču te Matere upanja, Matere, ki vodi po poti pravičnosti, miru, svobode in sprave.
Pot odprtosti, svobode, dostojanstva, odgovornosti, služenja
S kubanskim narodom sem delil upanje na izpolnitev preroških beseda svetega Janeza Pavla II., in sicer, da bi se Kuba odprla v svet in da bi se svet odprl za Kubo. Nič več zaprtosti, nič več izkoriščanja revščine, ampak svoboda v dostojanstvu. To je pot, ki spodbuja bitje srca mnogih mladih Kubancev. To ni pot pobega in lahkih zaslužkov, ampak pot odgovornosti, služenja bližnjemu, skrbi za to, kar je šibko. Je pot, ki črpa moč iz krščanskih korenin tega naroda, ki je veliko pretrpel. Na to pot sem spodbudil predvsem duhovnike, posvečene osebe, mlade in družine. Sveti Duh naj po posredovanju Svete Marije dá rast semenom, ki smo jih posejali.
ZDA: Washington, New York, Filadelfija
S Kube sem se napotil v Združene države Amerike, kar je bil simboličen prehod, most, ki se gradi. Bog namreč vedno hoče graditi mostove; mi smo tisti, ki gradimo zidove, zidovi pa se vedno zrušijo. V Združenih državah sem obiskal Washington, New York in Filadelfijo.
Duhovna in etična dediščina
V Washingtonu sem se srečal s političnimi oblastmi, običajnimi ljudmi, škofi, duhovniki in posvečenimi, najrevnejšimi in emigranti. Dejal sem jim, da je največje bogastvo njihove dežele in njenih prebivalcev duhovna in etična dediščina. Na ta način sem jih želel spodbuditi, da je Bog vse ljudi ustvaril kot enake in jim dal neodtuljive pravice, kot so življenje, svoboda in iskanje sreče. Te vrednote so v polnosti izpolnjene v evangeliju, kot je to pokazala kanonizacija p. Junipera Serre, frančiškana in velikega evangelizatorja Kalifornije. Sveti Junipero kaže pot veselja: Iti in deliti z drugimi Kristusovo ljubezen. To je pot za kristjana in tudi za vsakega človeka, ki je spoznal ljubezen: ne je držati zase, ampak jo deliti z drugimi. Ravno na tej verski in moralni osnovi so nastale in rasle Združene države Amerike. Na tej isti osnovi so lahko še naprej dežela svobode in sprejemanja, še naprej lahko sodelujejo v oblikovanju pravičnejšega in bolj bratskega sveta.
Skrb za stvarstvo. Zaustavitev nasilja
V New Yorku sem obiskal glavni sedež OZN in pozdravil tam zaposleno osebje. Želel sem govoriti z generalnim sekretarjem, predsedniki zadnjih generalnih skupščin in varnostnega sveta. V nagovoru predstavnikov narodov sem ponovno izrazil spodbudo katoliške Cerkve tej instituciji in njeni vlogi pri pospeševanju razvoja in miru, pri čemer sem posebej izpostavil potrebo po soglasni in dejavni zavzetosti za skrb stvarstva. Obnovil sem tudi poziv, naj se zaustavi in prepreči nasilje nad etičnimi in verskimi manjšinami ter nad civilnim prebivalstvom.
Za mir in bratstvo sem na Točki nič molil skupaj z verskimi predstavniki, svojci umrlih in prebivalci New Yorka. Za mir in pravičnost sem tudi obhajal evharistično daritev. Tako v Washingtonu kot New Yorku sem se srečal z nekaterimi karitativnimi in vzgojnimi ustanovami, značilnimi za katoliške skupnosti, ki na teh področjih veliko delajo.
Družina je odgovor
Vrh potovanja pa je bilo srečanje družin v Filadelfiji, kjer se je skozi 'prizmo' družine obzorje razširilo na ves svet. Družina, torej rodovitna zaveza med moškim in žensko, je odgovor na velik izziv našega sveta. Ta izziv je dvojen: razdrobljenost in masovnost, dve skrajnosti, ki soobstajata in se podpirata od blizu, skupaj pa podpirata potrošniški ekonomski model. Družina je odgovor, ker je celica družbe, ki uravnoteži osebno razsežnost in skupnostno razsežnost. Obenem je lahko model trajnostnega upravljanja z dobrinami in viri stvarstva. Družina je dejavni subjekt celostne ekologije, ker je primarni družbeni subjekt, ki ima v lastni notranjosti dve osnovni načeli človeške civilizacije na zemlji: načelo občestva in načelo rodovitnosti. Svetopisemski humanizem nam predstavlja to podobo: človeški par, združen in rodoviten, postavljen od Boga v vrt sveta, da bi ga obdeloval in varoval.
Premisliti in spremeniti razvojni model
Zahvaljujem se filadelfijskemu nadškofu Chaputu za njegovo zavzemanje, pobožnost, navdušenje in veliko ljubezen do družine pri organizaciji dogodka. Lepo je videti, da sporočilo in pričevanje svetovnega srečanja družin prihajata v tem trenutku ravno iz ZDA, iz države, ki je v prejšnjem stoletju dosegla najvišji ekonomski in tehnološki razvoj, ne da bi pri tem zanikala svoje verske korenine. Sedaj te iste korenine zahtevajo, da se ponovno začne pri družini, da bi se premislilo in spremenilo razvojni model za dobro celotne človeške družine.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 30.9.2015)