Obljuba, ki daje upanje
»Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Jezus je pristopil in jim spregovoril: 'Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.'« (Mt 28,16.18-20).
Jaz sem z vami
»'Jaz sem z vami vse dni do konca sveta' (Mt 28,20). Te zadnje besede evangelija po Mateju govorijo o preroškem oznanilo, ki ga najdemo tudi na njegovem začetku: 'In imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami' (Mt 1,23). Ves evangelij je umeščen med ta dva stavka, besede, ki sporočajo skrivnost o Bogu, katerega ime, katerega identiteta je 'biti z', predvsem 'z nami', torej s človekom. Naš Bog ni odsoten Bog, ni odmaknjen na oddaljenem nebu, ampak je Bog, ki je 'strasten' do človeka, tako nežno ljubeč, da je nezmožen ločiti se od njega. Mi ljudje smo zmožni rezati vezi in mostove. On pa ne. Če se naše srce ohladi, njegovo vedno ostane goreče. Naš Bog nas vedno spremlja, četudi mi po nesreči pozabimo nanj. Na meji, ki loči nevernost od vere, je odločilno odkritje, da nas naš Oče ljubi in spremlja, da nas nikoli ne pusti samih.
Naše življenje je romanje
Naše življenje je romanje, je pot. Tudi tisti, ki jih žene preprosto človeško upanje, zaznajo zapeljevanje obzorja, ki jih spodbuja k raziskovanju še nepoznanih svetov. Naša duša je potujoča duša. Sveto pismo je polno zgodb o romarjih in popotnikih. Abrahamova poklicanost se začne z naslednjim napotkom: 'Pojdi iz svoje dežele' (1 Mz 12,1). In očak zapusti košček sveta, ki ga je najbolje poznal in ki je bil zibelka civilizacije tistega časa. Vse je govorilo proti smiselnosti tistega potovanja. Pa vendar je Abraham odšel. Ne moremo postati zreli moški in ženske, če ne zaznamo privlačnosti obzorja: tiste meje med nebom in zemljo, ki kliče, naj jo doseže ljudstvo tistih, ki hodijo.
Človek ni nikoli sam
Na svoji poti po svetu, človek ni nikoli sam. Predvsem kristjan se nikoli ne čuti zapuščenega, saj nam Jezus zagotavlja, da nas ne le čaka na koncu našega dolgega potovanja, ampak vsakega spremlja v naših dneh.
Do kdaj bo trajala Božja skrb za človek? Kako dolgo bo Gospod Jezus, ki hodi z nami, skrbel za nas? Odgovor evangelija ne pušča prostora za dvom: 'Vse dni do konca sveta' (Mt 28,20). Minila bodo nebesa, minila bo zemlja, izbrisana bodo človeška upanja, a Božja beseda je večja od vsega in ne bo minila. Ne bo dneva v našem življenju, ko Božje srce ne bi skrbelo za nas. Bog skrbi za nas, hodi z nami, in to preprosto zato, ker nas ljubi. Bog bo zagotovo poskrbel za vse naše potrebe, nikoli nas ne bo pustil v času preizkušnje in teme. To gotovost je treba ugnezditi v našo dušo, da ne bi nikoli ugasnila. Nekateri jo imenujejo 'Previdnost'. Torej, Božjo bližino, ljubezen, hojo z nami imenujemo Božja previdnost.
Sidro – upanje
Eden od simbolov krščanskega upanja je sidro. Sidro pomeni, da naše upanje ni nestalno. Ne sme se ga zamenjati s spremenljivim čustvom človeka, ki hoče spremeniti stvari tega sveta na voluntaren način, s tem ko računa samo na moč svoje volje. Krščansko upanje pa nima svojega podnožja v privlačnosti prihodnosti, ampak v gotovosti tistega, kar nam je Bog obljubil in uresničil v Jezusu Kristusu. Če nam je on zagotovil, da nas ne bo nikoli zapustil, če je začetek vsake poklicanosti 'Hodi za menoj', s čimer nam on zagotavlja, da bo vedno pred nami, zakaj bi se torej bali? S to obljubo lahko kristjani hodijo vsepovsod. Tudi ko hodimo po predelih ranjenega sveta, kjer stvari ne gredo dobro, smo mi med tistimi, ki tudi tam še naprej upajo. Kot pravi psalm: 'Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni' (Ps 23,4). Ravno kjer se širi tema, je treba imeti prižgano luč.
Mi imamo svoje življenje zasidrano v nebesih. Oprijeti se moramo vrvi, ki jo ima to sidro. Tako hodimo naprej v gotovosti, da je naše življenje kakor sidro v nebesih, nebesa pa so obala, kamor bomo prispeli.
Božje ljudstvo hodi v upanju
Če bi zaupali samo v svojo moč, bi imeli razlog za razočaranje in poraz, kajti svet se nam pogosto kaže kot neobčutljiv za zakone ljubezni. A če v nas živi gotovost, da nas Bog ne zapušča, da Bog nežno ljubi nas in ta svet, se takoj spremeni perspektiva. Kot pravi starodavni rek: 'Homo viator, spe erectus' (Človek je popotnik, ki ga drži pokonci upanje). Na poti nas Jezusova obljuba 'Jaz sem z vami' drži pokonci z upanjem. Zaupamo, da dobri Bog že deluje, da bi uresničil to, kar se s človeškega vidika zdi nemogoče.
Zvesto sveto Božje ljudstvo so ljudje, ki stojijo in hodijo v upanju. In kamorkoli gredo, vedo, da je Božja ljubezen pred njimi: ni dela sveta, ki bi ušlo zmagi Kristusa Vstalega, zmagi ljubezni.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 26.4.2017)
Papež med katehezo: Krščansko upanje je usidrano v Božji obljubi
TED2017. Papež Frančišek: Bratstvo, solidarnost, revolucija nežnosti