»V Jezusovem času je obstajal vodilni razred, ki se je oddaljil od naroda, zapustil ga je; sledil je samo lastni ideologiji in tako zdrknil v pokvarjenost. Strankarski interesi in notranji boji so v Jezusovem času prišli do te točke, da ko se je pred vodilnimi pokazal Mesija, ga njihove oči niso prepoznale. Obtožijo ga celo, da je zdravilec iz satanovih vrst.
Današnje berilo iz knjige preroka Jeremije govori o Bogu, ki toži nad rodom, ker ta ni poslušal njegovega glasu, ampak upravičeval svoje grehe. 'Obrnili so mi hrbet', piše prerok Jeremija. To je Gospodova bolečina, bolečina Boga. O tej slepoti s strani voditeljev naroda govori tudi današnji evangelij. Bog toži, ker je njegovo delo bilo zelo težko, da je namreč iz srca svojega ljudstva iztrgal malikovalstvo, ga naredil poslušnega svoji besedi. A ti so že več stoletij hodili po drugi poti, vse dokler ni prišel Jezus. Božje ljudstvo je bilo sámo in vodilni razred, pismouki, saduceji, farizeji, so bili zaprti v svoje ideje, svojo pastoralo, svojo ideologijo. To je razred, ki ni poslušal Gospodove besede. Bili so zelo zaprti vase in daleč od ljudi. Jezusu pa so se ljudje smilili in hodil je k bolnim, vdovam, gobavcem ter jih ozdravljal. Vodilni pa so bili daleč od svojega naroda, usmerjeni v svojo skupino, stranko, svoje notranje boje. Zapustili so čredo. Srce teh ljudi, te male skupinice, je s časom otrdelo tako zelo, da jim je bilo nemogoče slišati Gospodov glas. In kot grešniki so postali pokvarjenci. Za pokvarjenca je zelo težko, da bi mu uspelo vrniti se nazaj. Grešniku to lahko uspe, kajti Gospod je usmiljen in čaka vsakega. Pokvarjenec pa je usmerjen samo v svoje stvari. Takšni so bili pokvarjenci iz evangelija, ki so se opravičevali, kajti Jezus jim je s svojo preprostostjo, a z močjo Boga, bil v nadlego.
To so bile osebe, ki so zgrešile pot. Uprli so se zveličanju Gospodove ljubezni in tako so zdrknili iz vere, iz teologije vere v teologijo dolžnosti. 'Morate storiti to in to in to,' so govorili ljudem. Jezus pa jim je rekel: 'Hinavci! Ljudem nalagate na ramena mnoga bremena. In vi? Ne dotaknete se jih niti s prstom. Hinavci!'. Zavrnili so Gospodovo ljubezen in ta zavrnitev je iz njih naredila to, da so bili na poti, ki ni bila pot dialektike svobode, ki bi odpirala za Gospoda, ampak je bila pot 'logike nujnosti', kjer ni prostora za Gospoda. V dialektiki svobode je Gospod, ki je dober, ki nas ljubi, zelo nas ljubi. V 'logiki nujnosti' pa ni prostora za Boga: 'mora' se narediti, 'mora' se narediti, 'mora' se… Postali so 'vedenjski'. Ljudje lepih manir, a hudobnih navad. Jezus jih imenuje 'pobeljeni grobovi'.«
Postni čas nas spominja, kako nas Bog vse ljubi. Potrudimo se in se mu odprimo. Na tej poti postnega časa bo dobro za vse nas, da pomislimo na to Gospodovo povabilo k ljubezni, k tej dialektiki svobode, kjer je ljubezen, ter se vprašamo: Ali sem na tej poti? Sem v nevarnosti, da se opravičujem in se napotim na drugo pot? Prosimo Gospoda, naj nam da milost, da bomo vedno hodili po poti zveličanja, da se bomo odprli za zveličanje, ki prihaja samo od Boga, vere, in ne od tistega, kar nam ponujajo ti doktorji 'morati', ki so izgubili vero in vodijo ljudstvo s to pastoralno teologijo dolžnosti.« (Papež Frančišek italijanskim parlamentarcem med sv. mašo v baziliki sv. Petra, 27.3.2014)