Odpreti vrata Gospodu, ki čaka

»Prišli smo do praga jubileja, ki je blizu. Pred nami so sveta vrata in tudi velika vrata usmiljenja Boga, ki sprejema naše kesanje in daje milost svojega odpuščanja. Vrata so velikodušno odprta, mi pa moramo pogumno prestopiti prag. Izkoristimo čas, ki prihaja, ter prestopimo prag Božjega usmiljenja, ki se nikoli ne utrudi odpuščati. 

Škofovska sinoda, ki je potekala meseca oktobra, je vse družine in vso Cerkev spodbudila, da se srečamo na pragu teh odprtih vrat. Cerkev je bila spodbujena, da odpre svoja vrata in gre z Gospodom v srečanje sinov in hčera, ki so na poti, včasih negotovi, včasih izgubljeni v teh težkih časih. Še posebej krščanske družine so bile spodbujene, da odprejo vrata Gospodu, ki čaka, da bi vstopil in prinesel svoj blagoslov in svoje prijateljstvo. In če so vrata Božjega usmiljenja vedno odprta, morajo biti vedno odprta tudi vrata naših cerkva, vrata ljubezni naših skupnosti, župnij, ustanov, škofij. Jubilej pomeni velika vrata Božjega usmiljenja, a pomeni tudi mala vrata naših odprtih cerkva. Tako bomo pustili vstopiti Gospodu ali pa mu pustili izstopiti iz naših struktur, našega egoizma.

Negostoljubna Cerkev siromaši svet
Gospod nikoli ne odpira vrata na silo. Tudi on prosi dovoljenje, da vstopi. 'Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj' (Raz 3,20), beremo v knjigi Razodetje, kjer o Božjem mestu piše: 'Njegova vrata se podnevi ne bodo nikdar zapirala', kar pomeni za vedno, 'kajti tam noči ne bo' (Raz 21,25). Na svetu so kraji, kjer se vrata ne zaklepajo. Veliko pa je tudi takih, kjer so zaklenjena vrata nekaj normalnega. Ne smemo se vdati in ta način, ki sicer predstavlja varnost, prenesti na vse svoje življenje, na življenje družin, mest, družbe. Še najmanj pa na življenje Cerkve. To bi bilo strašno. Cerkev naj nima zaklenjenih vrat. Negostoljubna Cerkev, kakor tudi vase zaprta družina, mrtvi evangelij in siromaši svet.

Vrata je treba redno odpirati
Ključnega pomena postane simbolični pomen vrat in s tem tudi praga, korakov, meje. Vrata morajo varovati, a ne zavračati. Vrata ne smejo biti vsiljena. Prositi je treba za dovoljenje, kajti gostoljubnost zasije v svobodi sprejemanja in se zatemni v nasilnosti vdora. Vrata se odpirajo redno, da bi videli, ali je zunaj kdo, ki čaka in morda nima dovolj poguma ali niti ne dovolj moči, da bi potrkal. Vrata povejo veliko o domu. In tudi o Cerkvi. Ravnanje z vrati zahteva pozorno razločevanje, obenem pa mora vlivati veliko upanja. Hvaležnost velja vsem varuhom vrat v stanovanjskih zgradbah, državnih ustanovah, cerkvah. Preudarnost in prijaznost vratarja pogosto ponudita podobo človečnosti in sprejema vse hiše že na vhodu. Od teh moških in žensk, ki so varuhi krajev srečanja in sprejemanja človeškega mesta, se lahko veliko naučimo.

Varuhi in služabniki Božjih vrat
V resnici pa smo vsi mi varuhi in služabniki Božjih vrat. Božja vrata pa so Jezus. On osvetljuje vsa vrata življenja, tudi vrata našega rojstva in naše smrti. Kot je sam rekel: 'Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo' (Jn 10,9). Jezus je vrata, skozi katera lahko vstopimo in izstopimo. Kajti Božja staja je zaščita in ne zapor. Tatovi so tisti, ki se hočejo izogniti vratom, saj imajo slabe namene. V stajo se pritihotapijo, da bi prevarali in izkoristili ovce. Mi pa moramo iti skozi vrata in poslušati Jezusov glas: če slišimo zven njegovega glasu, smo na varnem, rešeni smo. Vstopimo lahko brez strahu in izstopimo brez nevarnosti. Jezus nam v omenjenem svetopisemskem odlomku govori tudi o čuvaju, vratarju, ki odpre vrata dobremu Pastirju (Jn 10,2). Če čuvaj posluša Pastirjev glas, mu odpre in vstopijo lahko vse Pastirjeve ovce, tudi tiste izgubljene, ki jih je Pastir šel iskat. Ovac ne izbere čuvaj, ne izbere jih župnijski tajnik ali tajnica. Ovce izbere dobri Pastir. Tudi čuvaj posluša Pastirjev glas. Biti moramo kakor ta čuvaj: Cerkev je vratarka Gospodove hiše, ne njena gospodarica.

Naš hišni prag naj bo znamenje Božjega usmiljenja
Sveta nazareška družina dobro vé, kaj pomeni imeti odprta ali zaprta vrata za tistega, ki pričakuje otroka, ki nima zatočišča, ki beži pred nevarnostjo. O, da bi krščanske družine iz svojega hišnega praga naredile malo veliko znamenje vrat Božjega usmiljenja in sprejema. Ravno po tem bo morala Cerkev biti poznana po vsem svetu: kakor Božji varuh, ki trka, kot Božji sprejem, ki ti ne zapre vrat pred tabo z opravičilom, da nisi tu doma. S tem duhom se približajmo jubileju, ko bodo odprta sveta vrata in tudi velika vrata Božjega usmiljenja. In takšna naj bodo tudi vrata našega srca, da bomo vsi prejeli Božje odpuščanje ali odpustili ter sprejeli vse, ki trkajo na naša vrata.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 18.11.2015)

Papež med katehezo: Odpreti vrata Cerkve, odpreti vrata srca