»Pravo bratsko opominjanje je boleče, kajti storjeno je z ljubeznijo, v resnici in s ponižnostjo. Če nam prija popravljati druge, to ne prihaja od Boga.
V današnjem evangeliju beremo, kako Jezus opominja tiste, ki vidijo iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutijo. Brata, ki se je zmotil, je treba opomniti z ljubeznijo. Osebe ne moremo opomniti brez ljubezni, brez karitativne ljubezni. Kirurškega posega se ne dela brez anestezije, ne gre, saj bo bolnik umrl od bolečine. In karitativna ljubezen je kot anestezija, ki pomaga sprejeti zdravljenje in privoliti v opomin. Brata je torej treba poklicati na samo in se z njim pogovoriti z blagostjo in ljubeznijo.
Kot drugo: treba je govoriti resnico. Ne govoriti o nečem, kar ni res. Kolikokrat se v naših skupnostih o neki osebi govorijo stvari, ki niso resnične! To so obrekovanja. Osebo spravijo na slab glas. Govorice ranijo. So zaušnice dobremu imenu neke osebe, so zaušnice srcu te osebe. Ko ti kdo pove resnico, je seveda ni enostavno slišati, a če je izrečena z ljubeznijo, jo je lažje sprejeti. O napakah drugih je torej treba govoriti s karitativno ljubeznijo.
Opominjati je treba tudi s ponižnostjo. Če moraš opomniti na tisto majhno napako, pomisli, da jih sam imaš veliko in še večje. Bratsko opominjanje je dejanje, namenjeno ozdravitvi telesa Cerkve. Tam, v tkanini Cerkve je luknja, ki jo je treba zakrpati. Tako kot mame in babice: ko krpajo, to počnejo z veliko tenkočutnostjo. Tako je treba tudi bratsko opominjati. Če tega ne boš storil z ljubeznijo, v resnici in s ponižnostjo, boš užalil, razdejal srce te osebe, povedal boš še eno kleveto, ki bo ranila; in postal boš slepi hinavec, kot pravi Jezus: 'Hinavec, izderi najprej iver iz svojega očesa!' Hinavec! Priznaj, da si večji grešnik od drugega, a kot brat mu moraš pomagati, da se popravi.
Znamenje, ki nam pri tem lahko pomaga, je občutek določenega ugodja, ki ga nekdo začuti takrat, ko vidi, da nekaj ne gre prav, in meni, da mora opomniti. Treba je biti pazljiv, kajti to ni od Gospoda. V Gospodu je vedno križ, težava pri izvrševanju dobrega. Gospod pa nas vedno vodi z ljubeznijo in blagostjo. Ne bodimo sodniki! Kristjani smo vedno v skušnjavi, da bi postali kot učenjaki. Postavili bi se izven greha in milosti, kot da bi bili angeli. Tudi Pavel svari: 'Naj se ne zgodi, da bi bil potem, ko sem drugim pridigal, jaz sam zavržen.' Kristjan, ki v skupnosti ne počne stvari – tudi bratskega opominjanja – v ljubezni, resnici in ponižnosti, je zavržen. Ni mu uspelo postati zrel kristjan.
Naj nam Gospod pomaga v tem bratskem služenju, zelo lepem in zelo bolečem, pri opominjanju bratov in sester, da bi postali boljši; in naj nam pomaga, da bomo to vedno počeli z ljubeznijo, v resnici in s ponižnostjo.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 12.9.2014)