Otroci in ženske ulice niso številke

»Otroci in ženske ulice niso številke, niso 'paketi' za izmenjavo: so človeška bitja z lastnim imenom in lastnim obrazom, z identiteto, ki jo je vsakomur izmed njih podaril Bog. So Božji otroci, kakor mi, enaki so nam, imajo iste pravice, kakor mi.  

Včasih zelo žalostne stvarnosti, s katerimi se srečujete, so povzročili brezbrižnost, revščina, nasilje v družini in družbi ter trgovina s človeškimi osebami. Povod je lahko tudi bolečina zaradi ločitve ali rojstvo nezakonskih otrok, ki jim je pogosto usojeno potepuško življenje.

Noben otrok ne izbere sam življenja na ulici 
Noben otrok ne izbere sam življenja na ulici. Toda na žalost so tudi v modernem in globaliziranem svetu mnogi otroci oropani svojega otroštva, pravic in prihodnosti. Pomanjkanje zakonov in primernih struktur še dodatno bremeni njihovo stanje. Nimajo prave družine, vzgoje in niti zdravstvene oskrbe. Vsak otrok, zapuščen ali prisiljen živeti na ulici, ki je postal plen kriminalnih organizacij, je krik, ki se dviguje k Bogu, ki je ustvaril moškega in žensko po svoji podobi; je krik obtožbe proti družbenemu sistemu, katerega že desetletja kritiziramo, a ga le s težavo spremenimo v skladu s kriteriji pravičnosti.

Sramota za naše družbe
Zaskrbljujoče je videti naraščajoče število mladih deklet in žensk, ki so prisiljene prodajati svoje telo na ulici, da si zaslužijo za preživetje. Kriminalne organizacije ali včasih celo sorodniki jih izrabljajo. Ta stvarnost je sramota za naše družbe, ki se ponašajo, da so moderne in da so dosegle visoke nivoje kulture in razvoja. Razširjena korupcija in iskanje zaslužka za vsako ceno nedolžnim in najslabotnejšim odvzemata možnost dostojanstvenega življenja ter hranita kriminal trgovine in druge krivice. Nihče ne bi smel ostati miren pred nujno potrebo zaščite dostojanstva ženske, ki jo ogrožajo kulturni in ekonomski dejavniki.

Cerkev ne more molčati
Tisti, ki delujejo na področju pastorale ulice, se zatorej ne smejo vdati pred težo izzivov. Kristus je vse do smrti na križu kazal prednostno ljubezen Boga Očeta do najslabotnejših in odrinjenih. Cerkev ne more molčati, cerkvene institucije ne morejo zapirati oči pred nesrečnim pojavom otrok in žensk ulice. Pomembno je, da se različne krščanske skupnosti vključijo v prizadevanje za odstranitev vzrokov, ki otroka ali žensko prisilijo v življenje ali delo na ulici. Ne moremo se izogniti, da ne bi vsem, še zlasti pa najslabotnejšim in prikrajšanim, prinašali dobrote in nežnosti usmiljenega Boga Očeta. Usmiljenje je najvišje izraz, s katerim nam Bog prihaja nasproti, je pot, ki srce odpre za upanje, da smo za vedno ljubljeni.« (Papež Frančišek udeležencem mednarodnega simpozija o pastorali ulice; Vatikan, 17.9.2015)

Papež Frančišek: Otroci in ženske ulice niso številke

Papež o razmerah v Siriji in Iraku: Neznosna humanitarna drama