»Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nas vabi k razmišljanju o tematiki zveličanja. Jezus se je vzpenjal iz Galileje proti mestu Jeruzalem in med potjo se mu je nekdo, kot pripoveduje evangelist Luka, približal in ga vprašal: 'Gospod, je malo teh, ki se bodo zveličali?' (Lk 13,23). Jezus ni odgovoril naravnost na vprašanje, saj ni pomembno koliko se jih bo zveličalo, ampak je pomembno, katera pot vodi v zveličanje. Jezus je zato na vprašanje odgovoril z besedami: 'Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli' (Lk 13,24). Kaj je Jezus hotel reči? Katera so vrata, skozi katera moramo vstopiti? In še, zakaj Jezus govori o 'ozkih vratih'?
Podoba vrat se v evangeliju večkrat pojavi in nam prikliče vrata hiše, domače ognjišče, kjer najdemo varnost, ljubezen, toplino. Jezus nam pravi, da so tudi vrata, skozi katera se vstopi v Božjo družino, v toplino Božje hiše, v občestvo z Njim. Ta vrata je Jezus sam (prim. Jn 10,9). On je vrata. On je prehod za zveličanje. On nas vodi k Očetu. In vrata, ki je Jezus, niso nikoli zaprta, ta vrata niso nikoli zaprta! Brez razlike, brez izključevanja, brez privilegijev so vedno in za vse odprta. Saj, kot veste, Jezus nikogar ne izključuje. Kdo med vami, bi mi morda rekel: 'Toda, oče, jaz sem zagotovo izključen, saj sem velik grešnik. Storil sem toliko grdega, veliko grdega sem storil v življenju'. Ne, nisi izključen! Ravno zaradi tega si njegov ljubljenec, saj Jezus daje prednost grešniku, vedno, da bi mu odpustil, ga ljubil. Jezus te čaka, da te objame, da ti odpusti. Ne boj se! Čaka te. Premakni se, pogumno vstopi skozi njegova vrata. Vsi smo povabljeni, da vstopimo skozi ta vrata, da vstopimo skozi vrata vere, da vstopimo v njegovo življenje in da omogočimo, da vstopi v naše življenje, ga preoblikuje, prenovi ter podari polno in dolgotrajno veselje.
Dandanes gremo mimo številnih vrat, ki nas vabijo vstopiti ter nam obljubljajo srečo, za katero ugotovimo, da je kratkotrajna, se sama izčrpa in nima prihodnosti. Toda, vprašam vas: mi, skozi katera vrata hočemo vstopiti? In komu bi odprli vrata svojega življenja? Z vso močjo hočem reči: ne bojmo se prestopiti vrat vere v Jezusa, mu pustiti vedno bolj vstopiti v naše življenje, da bomo izšli iz naših sebičnosti, zaprtosti, iz naše neobčutljivosti do drugih in bo Jezus razsvetlil naše življenje. Saj Jezus razsvetljuje naše življenje z lučjo, ki več ne ugasne, saj ni ognjemet, ni 'flash'! Ne, on je stalna luč, ki za vedno gori in nam daje mir. Taka je luč, ki jo srečamo, če vstopimo skozi Jezusova vrata.
Gotovo, ta Jezusova vrata so ozka, pa ne zato, da bi bila mučilnica. Ne zaradi tega! Temveč zato, ker zahteva, da mu odpremo svoje srce in priznamo, da smo grešniki, potrebni njegovega zveličanja, njegovega odpuščanja, njegove ljubezni, da v ponižnosti sprejmemo njegovo usmiljenje in se mu pustimo prenoviti. Jezus v evangeliju pravi, da biti kristjan ni samo 'etiketa'. Vprašam vas: ste kristjani po 'etiketi' ali v resnici? Vsak naj si v sebi odgovori! Ne kristjani, nikoli kristjani, po 'etiketi'! Kristjani v resnici, iz srca! Biti kristjan, to je, živeti in pričevati vero v molitvi, z deli dejavne ljubezni, s spodbujanjem pravičnosti, z izvrševanjem dobrega. Skozi ozka vrata, ki je Kristus, mora vstopiti vse naše življenje.
Devico Marijo, Vrata nebeška, prosimo, naj nam pomaga prestopiti vrata vere in dovoliti, da njen Sin preoblikuje naše bivanje, kakor je preoblikoval njeno, da bomo vsem prinašali veselje evangelija.« (Papež Frančišek pri molitvi Angelovega čaščenja, 25.8.2013)