Pavlova zapuščenost
Pastir, ki sledi Jezusu in ne moči, denarju ali poznanstvom, četudi je zapuščen s strani vseh, bo ob sebi vedno imel Gospoda; zapuščen bo, a nikoli zagrenjen. Kot smo slišali v odlomku iz Drugega pisma apostola Pavla Timoteju (2 Tim 4,9-17), apostoli, kakor sveti Pavel na koncu svojega življenja, doživljajo osamljenost v težavah: razgaljeni so, žrtve sovraštva, zavrženi; zase prosijo stvari kakor berači. Sam, berač, žrtev sovraštva, zapuščen, ampak veliki Pavel je tisti, ki je slišal Gospodov glas, Gospodov klic! Tisti, ki je šel z ene strani na drugo, ki je zaradi oznanjevanja evangelija pretrpel mnogo stvari in mnogo preizkušenj, ki je apostolom razložil, da Gospod hoče, da tudi pogani vstopijo v Cerkev; veliki Pavel, ki se je v molitvi povzpel do sedmih nebes in je slišal stvari, ki jih prej nihče ni slišal; veliki Pavel, ki je v mali sobi neke hiše v Rimu čakal, kako se bo znotraj Cerkve končal boj med različnimi stranmi, med togostjo judaistov in učenci, ki so mu bili zvesti. In tako se je končalo življenje velikega Pavla. V zapuščenosti. Ne v nejevolji in zagrenjenosti, ampak v notranji zapuščenosti.

Konec zvestega apostola je enak Jezusovemu
Enako se je zgodilo s Petrom. In tudi z Janezom Krstnikom, ki je v ječi, sam in izmučen poslal svoje učence, naj Jezusa vprašajo, ali je on mesija. Konča z odsekano glavo zaradi muhavosti neke plesalke in izdaje neke prešuštnice. Tako se je zgodilo Maksimilijanu Kolbeju, ki je sprožil apostolsko gibanje po vsem svetu in naredil mnoge velike stvari in je umrl v celici lagerja. Ko je apostol zvest, ne pričakuje drugačnega konca, kakor je bil Jezusov. A Gospod ostaja blizu, ne zapusti ga. In v tem najde svojo moč. Tako je umrl tudi Pavel.

Morda je zapuščen, a ob njem je Gospod
Postava evangelija je tole: če seme ne umre, ne obrodi sadu. Zatem pride do vstajenja. Kri mučencev je seme kristjanov. Umreti kakor mučenci, kakor Jezusovi pričevalci, je seme, ki umre in dá sad, zemljo napolni z novimi kristjani. Ko pastir živi na ta način, ni zagrenjen. Morda čuti zapuščenost, vendar pa ima tisto gotovost, da je ob njem Gospod. Kadar se je pastir v svojem življenju posvečal drugim stvarem in ne vernikom, je na primer navezan na oblast, navezan na denar, navezan na poznanstva, navezan na mnoge stvari, na koncu ne bo sam, morda bodo nečaki, ki bodo čakali, da umre, da bi videli, kaj bi lahko odnesli s sabo.

Molimo za pastirje
Ko grem na obisk v dom za ostarele duhovnike, tam najdem veliko dobrih, ki so dali življenje za vernike. In so tam, bolni, hromi, na invalidskem vozičku, a takoj se vidi njihov nasmeh. So dobro, ker zelo blizu sebe čutijo Gospoda. Imajo sijoče oči in sprašujejo, kako gre Cerkvi, kako gre škofiji, kako je z duhovnimi poklici. Navsezadnje so očetje, saj so dali življenje za druge. Kot Pavel: sam, berač, žrtev sovraštva, zapuščen od vseh, a najmanj od Gospoda Jezusa. 'Samo Gospod mi je ostal blizu!' pravi Pavel. Dober pastir, pastir mora imeti to gotovost: če gre po Jezusovi poti, mu bo Gospod blizu vse do konca. Molimo za pastirje, ki so na koncu svojega življenja in čakajo, da jih Gospod vzame k sebi. In molimo, naj jim Gospod dá moč, tolažbo in gotovost, da, četudi so bolni in morda tudi sami, je Gospod z njimi, blizu jim je. Naj jim Gospod dá moč.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 18.10.2016)

Jutranja homilija: Pastir - čeprav zapuščen, nikoli zagrenjen