Pastirji Cerkve, ki je skupnost Vstalega
»Škofje so pastirji Cerkve, ki je skupnost Vstalega. Kdo je zame Jezus Kristus? Kako je zaznamoval resnico mojega življenja? Kaj govori o Njem moje življenje? Vera je živi spomin na srečanje, ki se hrani z ognjem Besede, ki oblikuje skrivnost in mazili vse naše ljudstvo. Vera je pečat na srcu. Brez tega varovala, brez vztrajne molitve, je pastir izpostavljen nevarnosti, da se sramuje evangelija, s tem pa razvrednoti pohujšanje križa v posvetni učenosti. Bodimo pozorni na skušnjave, ki hočejo zasenčiti primat Boga in Kristusa v življenju pastirja; od mlačnosti, ki vodi v povprečnost, do želje po mirnem življenju brez odpovedi in žrtvovanja; od pastoralne naglice do samoprevare, da je vse odvisno samo od lastnih moči, obilice virov in struktur, organizacijskih strategij; skušnjave, da bi se udobno namestili v žalosti, ki ugaša pričakovanje in ustvarjalnost, pušča nezadovoljstvo in nezmožnost živeti med ljudmi. Bratje, če se oddaljimo od Jezus Kristusa, če srečanje z njim izgubi svežino, se bomo lahko z roko dotaknili samo nerodovitnosti naših besed in naših iniciativ. Kajti pastoralni načrti koristijo, a naše zaupanje je postavljeno drugam: v Duha Gospoda, ki – v meri naše poslušnosti – neprestano na stežaj odpira obzorja poslanstva. Duhovnost pomeni, vrnitev k bistvenemu, k tistemu, kar nam nihče ne more vzeti, kar je edino pomembno. Tudi v trenutkih suhote in v težkih pastoralnih situacijah je plašč tolažbe, merilo svobode in vir veselja. Ne utrudimo se iskati Gospoda in se mu pustiti iskati, v molitveni tišini in poslušanju skrbeti za naš odnos z Njim. Ohranimo pogled, uprt v Njega, ki je središče časa in zgodovine.
Pastirji Cerkve, ki je Gospodovo telo
Papež Pavel VI. je pred člane Italijanske škofovske konference postavil služenje edinosti kot vitalno vprašanje za Cerkve. 'Prišel je trenutek', so bile besede Pavla VI., 'da damo sebi in vtisnemo v italijansko cerkveno življenje močnega in prenovljenega duha edinosti.' Pomanjkanje občestva predstavlja največjo sramoto, krivoverstvo, ki kazi Gospodovo obličje in razkosava Cerkev. Nič ne upravičuje ločitev. Pred različnimi skušnjavami, ki vodijo v razdor, je najučinkovitejši protistrup ravno izkušnja cerkvenosti. Evharistija je tista, katere moč povezovanja vodi v bratstvo, sprejemanje, odpuščanje in skupno hojo. Evharistična duhovnost kliče k sodelovanju in kolegialnosti, za pastoralno razločevanje, ki se hrani v dialogu, iskanju in naporu skupnega premišljevanja. Za škofovsko konferenco je ravno to način, kako biti življenjski prostor občestva, ki je v službi edinosti, vrednotiti škofije, tudi najmanjše. Ne utrudite se tkati medsebojne odnose v znamenju odprtosti in vzajemnega spoštovanja: Moč neke mreže je v kvalitetnih odnosih, ki podirajo razdalje in približujejo ozemlja s soočanjem, izmenjavo izkušenj ter željo po sodelovanju. Bodite pozorni do duhovnikov, posvečenih oseb in celotnega Božjega ljudstva, laikov, žensk, mladih. Poslušajte čredo. Zaupajte njenemu čutu za vero in za Cerkev, ki se izraža tudi v mnogih oblikah ljudske pobožnosti.
Pastirji Cerkve, ki je vnaprejšnje okušanje ter obljuba kraljestva
Tudi tu je bodimo pozorni na nekatere skušnjave, ki ovirajo širjenje kraljestvo, Božjega načrta za človeško družino, ter težijo k delitvi na 'naše' in 'druge'. Cerkev je namreč v stalnem spreobrnjenju, ki prihaja od Božjega kraljestva, tega pa Cerkev obenem oznanja, je njegovo vnaprejšnje okušanje in obljuba: kraljestvo, ki je in ki pride, ne da bi ga lahko dokončno definirali; kraljestvo, ki ostaja onkraj, večje od naših predstav in utemeljevanj. Služiti kraljestvu pomeni živeti, ne da bi bili osrediščeni nase, pomeni stegovati se v srečanje, ki je pot za ponovno najdenje tistega, kar smo v resnici: oznanjevalci Kristusove resnice in njegovega usmiljenja. Resnice in usmiljenja med seboj nikoli ne ločujmo. Spomnimo se besed Benedikta XVI., da je 'ljubezen v resnici osnovna gonilna sila za resnični razvoj vsake osebe in celotnega človeštva'. Brez resnice se ljubezen razkroji v prazno škatlo, ki jo nato vsak polni po lastni presoji. Krščanstvo ljubezni brez resnice se lahko z lahkoto zamenja za vir dobrih čustev, sicer koristnih za družbeno sobivanje, a postranskih, ki kot taki ne vplivajo na načrte in procese za izgradnjo človeškega razvoja.
Bodite pozorni na zgovornost gest. Kot pastirji, bodite preprosti v načinu življenja, nenavezani, ubogi in usmiljeni, da boste lahko hodili hitro in ne bo nič prihajalo med vas in ljudstvo. Bodite notranje svobodni, da bi bili lahko blizu ljudem, se naučili govorice, se približali vsakemu z ljubeznijo, podpirali osebe skozi noči njihove osamljenosti, skrbi in porazov: spremljajte jih, dokler se ne ogreje njihovo srce, da se bodo nato podali na pot smisla, ki ponovno vrača življenju dostojanstvo, upanje in rodovitnost. Med področji, kjer je navzočnost škofov še posebej nujna in pomembna, je družina, so brezposelne osebe in migranti...« (Papež Frančišek italijanskim škofom, v Vatikanu, 19.5.2014)