Poganska Galileja - obrobje
»Dragi bratje in sestre, dober dan!

Današnji evangeljski odlomek (prim. Mt 4,12-23) pripoveduje o začetku Jezusovega pridiganja v Galileji. Zapustil je Nazaret, vas na gričih in se ustalil v Kafarnaumu, pomembnem središču ob obali jezera, poseljenem v glavnem s pogani. Bil pa je tudi križišče med Sredozemljem in mezopotamsko notranjostjo.

Ta izbira kaže na to, da naslovljenci Jezusovega pridiganja niso samo sonarodnjaki, ampak vsi, ki so pristali v svetovljanski 'poganski Galileji' (v. 15; prim Iz 8,23), tako so jo poimenovali. Iz glavnega mesta Jeruzalema je to področje, geografsko gledano, obrobje in, versko gledano, nečisto, polno je bilo poganov, saj je bilo pomešano s tistimi prebivalci, ki niso pripadali Izraelu. Za zgodovino odrešenja se iz Galileje ni pričakovalo velikih reči. Vendar pa se je ravno od tam razširila tista luč, o kateri smo razmišljali pretekle nedelje, torej Kristusova luč. Razširila se je ravno iz obrobja.

Ne gre za menjavo oblačil, temveč navad
Jezusovo sporočilo posnema Krstnikovo, saj oznanja 'nebeško kraljestvo' (v. 17). To kraljestvo ne prinaša ponovne vzpostavitve nove politične moči, temveč dopolnitev zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom, ki bo prinesla obdobje miru in pravičnosti. Za sklenitev te zaveze z Bogom, je vsakdo poklican spreobrniti se, spremeniti lasten način mišljenja in življenja. Pomembno je, da ne spremenimo samo način življenja, temveč tudi način mišljenja. Ne gre za menjavo oblačil, temveč navad. To, po čemer se razlikuje Jezus od Janeza Krstnika pa je stil in metoda. Jezus je izbral, da bo potujoči prerok. Ni čakal na ljudi, temveč jim je šel naproti. Jezus je vedno na poti. Njegovi prvi misijonarski izhodi so bili ob obali Galilejskega jezera, v stiku z ljudmi, še posebej z ribiči. Tam Jezus ne oznanja samo prihod Božjega kraljestva, temveč tudi išče tovariše, ki bi jih pridružil svojemu poslanstvu odrešenja. Na tem istem kraju je srečal dve dvojice bratov: Simona in Andreja, Jakoba in Janeza. Poklical jih je rekoč: 'Hodíte za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi' (prim. v. 19). Klic jih doseže ravno na višku njihove vsakodnevne dejavnosti, saj se nam Gospod razodeva, ne na nenavaden in zgovoren način, temveč v vsakdanjosti življenja. Tam moremo najti Gospoda, saj se tam razodevala, daje nam čutiti v našem srcu svojo ljubezen. In tam v tem dialogu z Niim v vsakdanjosti našega življenja, se spreminja srce. Takojšen in neposreden je bil odgovor štirih ribičev: Takoj so pustili mreže in šli za njim (prim. v. 20). Vemo namreč, da so bili Krstnikovi učenci, ki so zaradi njegovega pričevanja, že začeli verovati v Jezusa kot Mesija (prim. Jn 1,35-42).

Ponesti Jezusovo besedo, ljubezen in nežnost v vsak kontekst življenja
Mi, današnji kristjani, smo srečni, ker lahko oznanjamo in pričujemo svojo vero, saj se je že zgodilo prvo oznanilo, ker so že bili tisti ponižni in pogumni ljudje, ki so velikodušno odgovorili na Jezusov klic. Ob obali jezera, na področju, na katerega nihče ni pomislil, se je rodila prva skupnost Kristusovih učencev. Naj zavest o teh začetkih prebudi v nas željo ponesti Jezusovo besedo, ljubezen in nežnost v vsak kontekst življenja, tudi v tistega težko dostopnega in trdovratnega.  Ponesti Besedo na vsa obrobja. Vsa področja človekovega življenja so zemlja, v katero posejmo seme evangelija, da bi prinašalo sadove odrešenja.

Devica Marija naj nam s svojo materinsko priprošnjo pomaga, da bomo z veseljem odgovorili na Jezusov klic in se ponudili v službo Božjega kraljestva.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 22.1.2017)

Papež Frančišek: Jezus kliče k spreobrnjenju. Ne gre za menjavo oblačil, temveč navad

Papeževo pismo zaporniškemu kaplanu: Usmiljenje, ki odpusti, rehabilitira