Pogum, molitev, ponižnost

»Pogum, molitev in ponižnost: to so poteze, ki odlikujejo velike glasnike, ki so Cerkvi pomagali rasti v svetu in so pripomogli k njeni misijonarskosti. Da bi bilo oblikovano Božje ljudstvo, potrebujemo sejalce Besede, misijonarje, resnične glasnike, kakor sta bila Ciril in Metod. Bila sta neustrašna brata in Božja pričevalca, ki sta Evropo naredila močnejšo. Tri značilnosti osebnosti poslanca pa predstavlja današnje berilo z likoma Pavla in Barnabe ter evangeljski odlomek z 72 učenci, ki jih Gospod pošlje po dva in dva.

Odkritost, moč in pogum
Odkritost vključuje moč in pogum. Božje Besede se ne sme predlagati kakor ponudbo, ki lahko ugaja ali ne, in tudi ne kakor dobro filozofsko ali moralno idejo, ki govori, kako se lahko živi. Ne. Je nekaj drugega. Predlagana mora biti z odkritostjo, s tisto močjo, da bi Beseda prodrla, kakor pravi Pavel sam, vse do kosti. Božja Beseda mora biti oznanjana s to odkritostjo, s to močjo … S pogumom. Oseba, ki nima poguma, duhovnega poguma, poguma srca, ki ni zaljubljena v Jezusa – saj pogum prihaja od tu – ta oseba bo lahko povedala nekaj zanimivega, nekaj moralnega, nekaj, kar bo storilo dobro, filantropsko dobro, toda ne bo Božje Besede. Beseda tiste osebe ni sposobna oblikovati Božjega ljudstva. Samo Božja Beseda, oznanjena s to odkritostjo, s tem pogumom, je sposobna oblikovati Božje ljudstvo.

Molitev
V odlomku iz Lukovega evangelija (Lk 10,1-9) najdemo naslednjo značilnost glasnika Božje Besede. Ta odlomek je poln elementov, povezanih z oznanilom: 'Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.' Pogumu torej sledi molitev. Božjo Besedo je treba oznanjati tudi z molitvijo. Vedno. Brez molitve boš lahko imel lepo predavanje, dal dobra napotila … A to ni Božja Beseda. Zgolj iz srca v molitvi lahko pride Božja Beseda. Gre za molitev, da bi Gospod spremljal sejanje Besede, da bi Gospod zalival seme, da bi vzklilo. Božjo Besedo je potrebno oznanjati z molitvijo: molitvijo tistega, ki jo oznanja.

Ponižnost
V istem odlomku je opisana še tretja poteza: Gospod učence pošlje 'kakor jagnjeta med volkove'. Pravi oznanjevalec je tisti, ki ve, da je slaboten, ki ve, da se ne more braniti sam. 'Pojdi kakor jagnje med volkove.' 'Toda, Gospod, da me bodo pojedli?' 'Pojdi! To je pot.' Mislim, da je Krizostomovo zelo globoko premišljevanje, ko pravi: 'Če ne greš kakor jagnje, ampak greš kakor volk med volkove, te Gospod ne varuje, braniti se moraš sam.' Kadar se ima oznanjevalec za preveč inteligentnega ali kadar želi biti odgovorni za širjenje Božje Besede prekanjen, se konča slabo.

Ponižnost velikih glasnikov poudari tudi zgodba o nekom, ki se je ponašal, da dobro oznanja Božjo Besedo, in se je imel za volka, ne za jagnje. Po neki lepi pridigi je šel v spovednico, kamor je prišel nek velik grešnik - 'velika riba'. Jokal je in želel prositi odpuščanja. Spovednik, prepričan, da je to zasluga njegove pridige, se je začel napihovati v nečimrnosti. Iz radovednosti je vprašal, katera njegova beseda se ga je tako dotaknila, da se je pokesal. 'Bilo je takrat', se je glasil odgovor, 'ko ste rekli, da preidimo k drugi temi'.

Gre le za anekdoto, a je nedvomno res, da se konča slabo, kadar je tisti, ki Božjo Besedo prinaša, prepričan sam vase in ni kakor jagnje. Če pa jo prinaša kakor jagnje, Gospod jagnjeta varuje.

Sveta Ciril in Metod sta bila poguma, molila sta in bila ponižna
To je misijonarskost Cerkve. Veliki glasniki, ki so sejali in pomagali rasti Cerkvi v svetu, so bili pogumni ljudje, ljudje molitve, ponižni. Naj nam sveta Ciril in Metod pomagata oznanjati Božjo Besedo v skladu s temi kriteriji, kakor sta jo oznanjala tudi onadva.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, ob prazniku sv. Cirila in Metoda, zavetnikov Evrope, katerih god vesoljna Cerkev obhaja 14. Februarja)

Papež Frančišek: Poteze velikih glasnikov so pogum, molitev in ponižnost