Usmiljeni Samarijan

Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10, 25-36)

Drugi odlomki, ko Jezus potuje ali sprejema popotnike:

Mt 2, 13-15, 19-23, Mt 8, 18-22, Mt 9,9-13, Mt 10, 34-39, Lk 10, 38-42, Lk 24, 13-35

Jezus sam je bil popotnik. Rodil se je na poti. Ljudje ga niso sprejeli, razen pastirjev, ti pa so našli odrešenje. Ko sprejemamo popotnike, torej uboge, brezdomce, ljudi, ki so v zelo negotovem položaju, sprejemamo Jezusa samega. Tako je naredil usmiljeni Samarijan, ki ni imel predsodkov pred ubogim in pretepenim človekom, zato mu je pomagal. Duhovnik in levit tega nista zmogla. Jezus pravi, naj uboge celo povabimo na svojo gostijo, ker nam tega ne bodo mogli povrniti (Lk 14, 12-14). Uči nas sprejemati to negotovost, da bi v njej srečali Boga in to bo naše plačilo.

Jezus je bil tudi sam izredno pozoren na vsakega človeka, ki je šel mimo. Vedno se je ustavil ob človeku, ga srečal s pogledom in je želel odgovoriti na njegovo potrebo in stisko. Bil je odprt za vsakega, ki ga je hotel srečati. Bil pa je tudi zelo oster, kadar so ga ljudje iskali z napačnimi vzroki (Mt 12, 46-50). Vedel je, kdaj je potreba resnična in kdaj je v ozadju napačen namen.