Alenka Z. priporoča:
Vedno bolj se zavedam, kako pomembna je za rast odpoved. V mojem primeru, je največja težava hrana. Kako naj se odpovem preziru v meni; če se ne zmorem kosu slaščice, ki se bohoti pred menoj? Kako naj krorim jezo v sebi; če ne zmorem krotiti 'napada trpanja hrane vase'? Kako naj sprejmem Gospodov klic po ljubezni, odpuščanju, služenju, hoji za njim in vsem kar to prinaša s seboj; če ne zmorem sprejeti nemira in hrepenenj, ki divjajo v meni in jih moram tolažiti s hrano? Kako naj živim svobodno in v miru sama s seboj in drugim, če ne sprejmem, da odpoved (kakršnakoli) ni krivica ampak življenje? ...
Knjiga odlično razkriva smisel posta za telesno, duševno in duhovno raven. Svari ter razlaga tudi vsakršne pasti posta. Najbolj so me nagovarjale vsebine v zvezi s tem, kako te post (odpoved) povezuje z Bogom in s seboj.
... rano, ki nas vzpodbuja k približevanju Bogu, ohranja odprto, da ne iščemo prehitro potešitve svojega hrepenenja kje drugje, pri ljudeh ali pa pri lepotah tega sveta. Post varuje pred tem, da bi prehitro pokrili svojo rano, jo napolnili z nadomestnimi potešitvami. ...
...Pač pa gre za to, da v sebi odkrijem, kaj je sploh moj temelj, od česa pravzaprav živim. Ko v postu zavestno odložim mnoge nadomestne potešitve, ki me dovolj pogosto omamijo in oslepijo, spoznam svojo najbolj notranjo resnico. V postu odstranim zagrinjalo, ki leži nad mojimi razgretimi mislimi in čustvi. Tako se lahko pokaže vse, kar je v meni, moje neizpolnjene želje in hrepenenja, moja poželenja, moje misli, ki se vrtijo le okrog mene, mojega uspeha, moje lastnine, mojega zdravja, moje potrditve, in moja čustva, kot so jeza, zagrenjenost ali žalost. ...
...Kdor se na pravi način posti, torej postane ponižen. Kako je treba to razumeti? Najprej nas to sooči s samim seboj, z vsemi našimi željami in potrebami, z našimi mislimi in čustvi, z našimi senčnimi stranmi. Spoznanje lastne sence nas že naredi nekoliko ponižnejše. Post nas vrh tega vodi do lastnih meja. Zelo nazorno nam pokaže, da smo ljudje s telesom in dušo, da se ne moremo dvigniti nad svoje telo. Spomni nas na to, da svojega telesa ne moremo odvreči in z njim tudi ne moremo početi, kar bi hoteli. Moramo ga sprejeti, tudi v njegovi revščini. ...
...Ne gre za to, da bi postal neodvisen od jedi in pijače, ampak za to, da bi z več spoštovanja jedel in pil. Jedi ne smem pogoltniti vase in je tudi ne imeti za golo popuščanje svoji naravi, ampak skušam postati sposoben, da jo resnično uživam, da se veselim Božjih darov. To bo s časoma pripeljalo do zavestnejšega in počasnejšega uživanja hrane. Kolikor zavestneje jem, toliko manj sem v nevarnosti, da bi jedel čez
mero, ki mi koristi. ... Naslednji problem, ki se pokaže pri postu so jeza, slaba volja, razdražljivost, brezvoljnost, želje in potrebe. Kako naj ravnam s tem? :
- ne smem jih potlačiti. Pod površino se pač dviga tisto kar je v meni. S tem se moram sprijazniti. Te misli moram preiskati glede na to, kaj izražajo o meni. Kdo sem v resnici? Kaj so moje najgloblje želje in hrepenenja? Kje sem najgloblje ranjen? Kje sem neizpolnjen in nezadovoljen? Če s temi vprašanji soočim misli in razpoloženja, ki se med postom pojavljajo v meni, tedaj post postane dobra priložnost, da bolje spoznam samega sebe in pridem nekoliko bolj v soglasje s samim
seboj.
- v postu lahko spoznam veliko takega, česar z golim razmišljanjem nebi videl. Post rahlja duševno naravo. Razsvetljuje mojo notranjost in spravi na dan tudi vse tiste misli, ki sicer ostanejo skrite v številnih skrivališčih. ...
Naj bo knjiga še eden od korakov k zavesti, da smo se sposobni vsak trenutek ob vsaki naši porajajoči želji ustaviti in se vprašati:' Ali to resnično potrebujem? Zakaj?'
Toplo priporočam!
Alenka Z.