Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkvi in sodobnem svetu (tema Sinode)
»Družina, ki hodi po Gospodovi poti je temeljna pri pričevanju o Božji ljubezni in si zato zasluži vso predanost, ki je je zmožna Cerkev. Sinoda je poklicana, da za današnji čas interpretira to skrb Cerkve. Vabim vas, da sinodalno zasedanje spremljamo z molitvijo in pozornostjo. Čeprav sem pred tremi tedni dejal, da se je niz katehez o družini sklenil, bodo v času sinode kateheze namenjene premišljevanju o nekaterih vidikih odnosa med Cerkvijo in družino, za katerega tudi lahko rečemo, da je nerazvezljiv.
Potrebujemo injekcijo družinskega duha
Pozoren pogled na vsakdanje življenje moških in žensk razkriva, da je vsepovsod potrebna injekcija družinskega duha. Stil odnosov – civilnih, ekonomskih, pravnih, poklicnih, državljanskih, se zdi zelo racionalen, formalen, organiziran, a tudi zelo 'dehidriran', suh, anonimen. Na trenutke postane neznosen. Čeprav želi biti vključujoč v vseh svojih oblikah, pa v resnici povzroča osamljenost in odmetavanje vedno več oseb.
Družina danes brez ustreznega družbenega priznanja
Družina zato za vso družbo odpira veliko bolj človeško perspektivo. S tem, ko predstavlja pogled na človeški odnos, ki je zgrajen na svobodni zavezi ljubezni, otrokom odpira oči za življenje, ne le fizični pogled, ampak tudi vse ostale čute. Družina vpelje v potrebo po vezeh zvestobe, iskrenosti, zaupanja, sodelovanja in spoštovanja; spodbuja k načrtovanju sveta, ki je primeren za bivanje, in k veri v zaupne odnose tudi v težkih razmerah; uči ceniti dano besedo, spoštovanje posameznih oseb, medsebojno zaupnost o osebnih omejitvah. Vsi vemo, da je družinska pozornost do najmanjših, najbolj občutljivih in najbolj ranjenih članov nenadomestljiva. Ta, ki v družbi uresničuje te drže, jih je osvojil v družinskem duhu, zagotovo ne v tekmovalnosti in želji po samouresničitvi.
In četudi vemo vse to, se družini ne dodeljuje primerne teže, priznanja in podpore v politični in ekonomski organizaciji današnje družbe. Ne samo to, da nima ustreznega priznanja, družina prav tako več ne prenaša učenja. Moderna družba z vso svojo znanostjo in tehniko še vedno ni sposobna prevesti teh spoznanj v oblike, ki bi bile najboljše za civilno sobivanje. Organizacija življenja se vedno bolj zaustavlja v vedno večji birokraciji, ki je popolnoma tuja temeljnim človeškim odnosom, družbene in politične navade pa pogosto kažejo znamenja propadanja, kot so agresivnost, vulgarnost, prezir, ki so daleč pod pragom družinske vzgoje, tudi minimalne.
Cerkev je Božja družina
Cerkev danes ugotavlja zgodovinski pomen svojega poslanstva, ki se nanaša na družino in avtentičen družinski duh, pri tem pa začenja pri pozornem pregledu svojega lastnega življenja. Lahko bi se reklo, da je 'družinski duh' za Cerkev ustavna listina: krščanstvo se takšno mora pokazati in takšno mora biti. Sveti Pavel je jasno zapisal: 'Vi, ki ste v tistem času bili daleč, … niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu.' Cerkev je in mora biti Božja družina.
Družina – mreža, ki osvobaja
Ko je Jezus poklical Petra, naj hodi za njim, mu je rekel, da bo postal ribič ljudi. Za to pa je potrebna nova vrsta mrež. Lahko bi rekli, da so danes družine ena od najpomembnejših mrež za poslanstvo Petra in Cerkve. To ni mreža, ki nas naredi za ujetnike. Nasprotno, osvobaja slabih voda zapuščenosti in brezbrižnosti, ki mnoge ljudi utapljajo v morju osamljenosti in brezbrižnosti. Družine dobro vedo, kaj pomeni dostojanstvo, ko se čutimo otroci in ne sužnji ali tujci ali samo neka številka na osebni izkaznici.
Tu, pri družini je Jezus začel svojo pot med ljudi, da bi nas prepričal, da nas Bog ni pozabil. Tu je Peter dobil moč za svoje poslanstvo. Od tu Cerkev, poslušna Učiteljevi besedi, odrine na globoko, prepričana, da bo ulov čudežen. Spodbujam vas k molitvi, da bi zanos sinodalnih očetov, ki so spodbujeni s Svetim Duhom, lahko zanetil zagon Cerkve, ki zapusti stare mreže in se ponovno poda ribarit, pri tem pa zaupa besedi svojega Gospoda. Kristus nam je nekaj obljubil: če celo hudobni očetje dajejo kruh svojim lačnim otrokom, koliko bolj bo Bog dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo z gorečo vztrajnostjo, čeprav so nepopolni.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 7.10.2015)