Vsi pastirji se moramo posloviti
“Odlomek iz Apostolskih del bi lahko naslovili: 'Slovo škofa'. Pripoveduje namreč, kako se Pavel poslovi od Cerkve v Efezu, ki jo je ustanovil on, a mora sedaj oditi.

Vsi pastirji se moramo posloviti. Pride trenutek, ko nam Gospod reče: pojdi drugam, pojdi tja, pridi sem, pridi k meni. Eden od korakov, ki jih pastir mora narediti, je tudi pripraviti se na lepo slovo, ne se posloviti samo na pol. Pastir, ki se ne nauči posloviti se, je to zato, ker ima s čredo kakšno slabo vez, neko vez, ki ni prečiščena preko Jezusovega križa.

Pastir brez kompromisov
Pavel skliče vse starešine iz Efeza in se poslovi med neke vrste starešinskim svetom. Izpostavil bi tri apostolove drže. Prva je, da se Pavel ni nikoli umaknil. Njegovo slovo ni dejanje nečimrnosti. Ima se za najslabšega med grešniki. To ve in tudi pove, toda na preprost način, kot da pripoveduje zgodbo. Ena izmed stvari, ki pastirju v trenutku slovesa lahko da veliko miru, je spominjati se, da ni bil nikoli pastir kompromisov, da Cerkve ni vodil s kompromisi, da se ni umaknil. Za to pa je potreben pogum.

Pastir si črede ne prilasti
Druga pastirjeva drža je vidna, ko Pavel reče, da odhaja v Jeruzalem, ker ga k temu zavezuje Duh, in da ne ve, kaj ga bo tam doletelo. Preprosto uboga Svetega Duha. Pastir ve, da je na poti. Medtem ko je vodil Cerkev, je bila njegova drža, da se ne spušča v kompromise; sedaj pa Duh od njega zahteva, da se poda na pot, ne da bi vedel, kaj se bo zgodilo. In pastir gre naprej, ker nima ničesar lastnega, ker si svoje črede ni nezakonito prisvojil, ampak ji je služil. ‘Bog sedaj želi, da odidem? Torej grem, ne da bi vedel, kaj se bo zgodilo. Vem edino to, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske.’

To je Pavel vedel: Ne bom se upokojil. Grem drugam, služit drugim Cerkvam. Srce, ki je vedno odprto za Božji glas: to zapuščam, potem bom videl, kaj Gospod želi od mene. To je pastir brez kompromisov, ki je sedaj pastir na poti.

Pastir ve, da ni središče zgodovine
Zakaj si apostol ni prilastil črede, pa nam razloži tretja njegova drža. Pavel reče: ‘Mislim, da moje življenje ni omembe vredno.’ Pavel ni središče zgodovine, ne velike in ne male zgodovine. Ni središče, ampak je služabnik. Ljudski rek pravi: ‘Kakor se živi, tako se umrje; kakor se živi, tako se poslovi.’ In Pavel se poslovi s svobodo brez kompromisov, na poti: Tako se poslovi pastir.

S tem tako lepim zgledom molimo za pastirje, za naše pastirje, za župnike, za škofe, za papeža, da bi bilo njihovo življenje življenje brez kompromisov, življenje na poti, življenje, v katerem se sami nimajo za središče zgodovine in se tako naučijo posloviti se. Molimo za naše pastirje.« (Papež Frančišek med sv. Mašo v Domu sv. Marte, 30.5.2017) 

Papež Frančišek med homilijo: Pravi pastir se zna posloviti