Prizadevajmo si graditi kulturo srečanja
»Prizadevajmo si zgraditi pravo kulturo srečanja, ki bi premagala kulturo brezbrižnosti. Pogosto se zgodi, da se poti oseb prekrižajo, pa vendar se le-te ne srečajo. Vsakdo misli le nase, gleda, a ne vidi, posluša, a ne sliši. Srečanje je nekaj drugega, je tisto, kar nam danes oznanja evangelij: srečanje med moškim in žensko, med sinom edincem, ki je živ, in sinom edincem, ki je mrtev; med množico, ki je srečna, saj je srečala Jezusa ter je hodila za njim, in skupino ljudi, ki je med jokom spremljala tisto žensko, ki je odhajala skozi mestna vrata; srečanje med tistimi vhodnimi in izhodnimi vrati. Staja. To srečanje nas vabi k premisleku o načinu, kako se mi medsebojno srečujemo.
Vsako srečanje je rodovitno
V evangeliju beremo, da se je Gospodu vdova zasmilila. To njegovo sočutje ni enako tistemu, kar storimo, kadar na primer hodimo po ulici in zagledamo nekaj žalostnega ter rečemo: 'Škoda!' Jezus gre preko tega, sočutje ga prevzame. Tako se ženski približa, jo resnično sreča in potem stori čudež. V tem lahko vidimo nežnost, pa tudi rodovitnost srečanja. Vsako srečanje je rodovitno. Vsako srečanje osebe in stvari postavi nazaj na njihovo mesto.
Iti preko brezbrižnosti, katere smo navajeni …
Navajeni smo kulture brezbrižnosti in prizadevati si moramo ter prositi za milost, da bi oblikovali kulturo srečanja, tega rodovitnega srečanja, srečanja, ki vsaki osebi povrne njeno dostojanstvo Božjega otroka, dostojanstvo živečega. Navajeni smo brezbrižnosti. Ko gledamo katastrofe na tem svetu ali majhne stvari, rečemo: 'Škoda, ubogi ljudje, kako trpijo …' In gremo naprej. To ni srečanje. Če ne vidim – samo gledati ne zadostuje, treba je videti – če se ne ustavim, če ne pogledam, če se ne dotaknem, če ne spregovorim, se ne morem srečati in ne morem pripomoči k oblikovanju kulture srečanja.
…in oblikovati kulturo srečanja
Kako je ljudi ob tem obšel strah in so slavili Boga zaradi srečanja med Njim in njegovim ljudstvom. Ravno to pa je tudi današnje sporočilo: srečanje Jezusa z njegovim ljudstvom. Vsi potrebujemo Jezusovo Besedo, vsi potrebujemo srečanje z Njim. Pri mizi, v družini, kolikokrat se je in se gleda televizijo ali se pišejo sporočila na mobilnem telefonu … Vsi so brezbrižni do srečanja. Tudi v samem jedru družbe, ki je družina, ni srečanja. Naj nam to pomaga prizadevati si za kulturo srečanja, preprosto, kakor je to storil Jezus. Ne le gledati: videti. Ne le poslušati: slišati. Ne le prekrižati si poti: ustaviti se. Ne le reči 'škoda, ubogi ljudje', ampak pustiti se prevzeti sočutju. In potem, približati se, dotakniti se in v jeziku srca, katerega v tistem trenutku vsak pozna, reči: 'Ne jokaj!' Ter tako dati vsaj eno kapljico življenja.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 13.9.2016)