Razdeljenost kristjanov

»Ne smemo pozabiti na mnoge brate, ki prav tako kot mi verujejo v Kristusa, a pripadajo drugim veroizpovedim ali drugačnim tradicijam od naše. Mnogi so se sprijaznili z delitvijo kristjanov, ki je bila skozi zgodovino pogosto povod sporov, trpljenja in vojn, kar je sramota. Tudi danes odnosov ne vodita vedno spoštovanje in prisrčnost. Smo se tudi mi vdali, smo celo ravnodušni do te razdeljenosti? Ali trdno verjamemo, da se lahko in mora hoditi v smeri sprave ter polnega občestva?

Razdeljenost kristjanov povzroča rano Kristusu
Delitve med kristjani ranijo Cerkev in ranijo Kristusa, saj je Cerkev telo, katerega glava je Kristus. Če smo mi razdeljeni, povzročimo rano Kristusu. Vemo, kako je bilo Jezusu pri srcu, da bi njegovi učenci ostali edini v njegovi ljubezni. Spomnimo se le njegovih besed: 'Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.' (Jn 17,11) Edinost je bila ogrožena že, ko je bil Jezus še med svojimi. Evangelij pripoveduje, kako so apostoli razpravljali, 'kdo med njimi je največji' (Lk 9,46). Toda Gospod je vztrajal pri edinosti v imenu Očeta. Dal nam je razumeti, da bosta naše oznanilo in pričevanje toliko bolj verodostojna, kolikor bolj bomo mi prvi zmožni živeti v občestvu in se imeti radi. Apostoli so to kasneje z milostjo Svetega Duha globoko doumeli. Pavel je skupnosti v Korintu tako pisal: 'Prosim pa vas, bratje, pri imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, da vsi govorite isto in naj ne bo med vami razdorov. Bodite pa izpopolnjeni v istem umevanju in istem mišljenju.' (1 Kor 1,10)

Za delitvami sta vedno napuh in sebičnost
Med svojo potjo skozi zgodovino je Cerkev skušana od zla, ki si prizadeva, da bi jo razdelil. Te boleče razdeljenosti so včasih dolge, tudi vse do danes. Zato je že težko najti vse utemeljitve in še bolj možne rešitve. Vzroki, ki so pripeljali do ločitev, so lahko zelo različni: od razhajanj glede dogmatskih in moralnih načel, teoloških in pastoralnih nazorov, do političnih motivov in spopadov zgolj zaradi antipatije ali osebnih ambicij. Gotovo je, da sta za temi delitvami na tak ali drugačen način vedno napuh in sebičnost. Ta dva sta povod za vsako razprtijo. Naredita nas nestrpne, nezmožne poslušati in sprejeti nekoga, ki ima drugačen pogled ali drugačno stališče od našega.

Kaj lahko in moramo storimo?
Sedaj, pred vsem tem, je kaj, kar vsak od nas, kot člani svete matere Cerkve, lahko in moramo storiti? Nedvomno ne sme manjkati molitev, v kontinuiteti in občestvu s tisto Jezusovo – molitev za edinost kristjanov. Skupaj z molitvijo nas Gospod prosi tudi za obnovljeno odprtost: prosi nas, da se ne zapremo za dialog in srečanje, ampak da vzamemo vse, kar je tehtno in pozitivno, ter nam je ponujeno, tudi od tistih, ki mislijo drugače od nas ali zavzemajo drugačno stališče. Prosi nas, da pogleda ne bi upirali v tisto, kar nas ločuje, temveč bolj v tisto, kar nas združuje, da bi si prizadevali bolje poznati in ljubiti Jezusa in si deliti bogastvo njegove ljubezni. To pa konkretno s seboj prinaša privolitev resnici, skupaj s sposobnostjo odpustiti si, počutiti se del iste krščanske družine, smatrati se kot dar eden za drugega in delati skupaj veliko dobrih stvari ter del usmiljenja.

Občestvo na poti
Boleče je, a razdeljenosti med nami, kristjani, obstajajo. Toda skupno nam je, da vsi verjamemo v Jezusa Kristusa, Gospoda, verjamemo v Očeta, Sina in Svetega Duha. In vsi smo na poti. Pomagajmo drug drugemu! V vseh skupnostih so dobri teologi. Oni naj razpravljajo in iščejo teološko resnico, kar je dolžnost, mi pa hodimo skupaj, molimo drug za drugega in uresničujmo dela usmiljenja. Tako oblikujemo občestvo na poti. Temu pravimo duhovni ekumenizem: hoditi vsi skupaj po poti življenja v naši veri v Jezusa Kristusa, Gospoda.

Ravno na današnji dan pred sedemdesetimi leti sem prejel prvo obhajilo. Vedeti moramo, da prejeti ta zakrament pomeni, vstopiti v občestvo z drugimi, v občestvo z brati iz naše Cerkve, pa tudi v občestvo z vsemi tistimi, ki pripadajo drugim skupnostim, a verujejo v Jezusa. Dragi prijatelji, pojdimo torej naprej naproti polni edinosti! Zgodovina nas je ločila, a smo na poti naproti spravi in občestvu! In to je res! To moramo braniti! Vsi smo na poti naproti občestvu. In kadar se nam cilj lahko zdi predaleč, skoraj nedosegljiv, in se počutimo obupane, naj nas ohrabri misel, da Bog ne more zatisniti ušesa pred glasom lastnega Sina Jezusa in ne uslišati njegove in naše molitve, da bi bili vsi kristjani resnično eno.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 8.10.2014)

Sredina kateheza papeža Frančiška: Z razdeljenostjo kristjanov se ne smemo sprijazniti