Zakrament sprave – privilegiran prostor za doživetje Božjega usmiljenja
»Skrivnost krščanske vere najde v besedi usmiljenje svoj povzetek. Postala je živa, vidna in je dosegla vrhunec v Jezusu iz Nazareta. Usmiljenje, še preden je neka drža ali neka človeška krepost, je dokončna odločitev Boga za večno zveličanje vsakega človeškega bitja; je izbira, zapečatena s krvjo Božjega Sina.
To božje usmiljenje lahko zastonj doseže vse tiste, ki ga kličejo. Možnost za odpuščanje je zares odprta za vse, še več, na stežaj je odprta kakor največja sveta vrata, kajti ujema se s samim srcem Očeta, ki ljubi in čaka svoje otroke, na poseben način tiste, ki so najbolj zgrešili in se oddaljili. Očetovo usmiljenje lahko doseže vsako osebo na mnoge načine: po iskrenem odprtju vesti, po branju Božje besede, ki spreobrne srce, po srečanju z usmiljenim bratom ali sestro, po življenjskih izkušnjah, ki nam govorijo o ranah, grehu, odpuščanju in usmiljenju. Obstaja pa gotova pot usmiljenja, na kateri se iz možnosti preide v realnost, od upanja v gotovost. Zakrament sprave je torej privilegiran prostor za doživetje Božjega usmiljenja in obhajanje praznika srečanja z Očetom.
Da ne bi postavljali ovir pred dar zveličanja
Kadar se duhovnik kot spovednik napoti v spovednico, da bi sprejel brate in sestre, se mora vedno spomniti, da je orodje Božjega usmiljenja do njih. Bodimo torej pozorni, da ne bi postavljali ovir pred dar zveličanja! Spovednik sam je prav tako grešnik, človek, ki vedno potrebuje odpuščanje. On kot prvi se ne sme odpovedati usmiljenju Boga, ki ga je izvolil in postavil (glej Jn 15,16) za to pomembno nalogo. Spovednik mora torej vedno prevzeti držo ponižne in velikodušne vere, kot edino pa si mora želeti, da bi vsak vernik lahko doživel Očetovo ljubezen. Spomnimo se mnogih sobratov svetnikov, kot sta bila Leopold Mandić in Pij iz Pietrelcine, katerih posmrtne ostanke smo lahko pred mesecem dni počastili v Vatikanu.
Spovednik kot 'kanal veselja'
Vsak skesan vernik po duhovnikovi odvezi ima po veri to gotovost, da njegovi grehi več ne obstajajo, da jih je božje usmiljenje odstranilo. Vsaka odveza je na določen način jubilej srca, ki ne razveseljuje le vernika in Cerkve, ampak predvsem samega Boga. Jezus je rekel: 'Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.' Pomembno je torej, da je spovednik tudi kanal veselja in da se vernik, potem ko je prejel odpuščanje, ne čuti več obteženega s krivdo, ampak lahko okuša delo Boga, ki ga je osvobodil, živi v milosti, je pripravljen popraviti storjeno zlo ter z dobrim in razpoložljivim srcem iti v srečanje bratom.
Bodimo varuhi in nikoli gospodarji
Dragi bratje, v tem našem času, ki je zaznamovan z individualizmom, mnogimi ranami in skušnjavo, da bi se zaprli, je resnični in pravi dar videti in spremljati osebe, ki se približajo k usmiljenju. To pa za vse nas pomeni še večjo dolžnost evangeljske doslednosti in očetovske dobrohotnosti; bodimo varuhi in nikoli gospodarji, tako ovac kot milosti. V središče ponovno postavimo zakrament sprave, ki je resničen prostor Duha, kjer vsi, spovedniki in skesanci, lahko doživijo edinstveno, dokončno in zvesto ljubezen Boga do vseh njegovih otrok, ljubezen, ki nikoli ne razočara. Sveti Leopold Mandić je ponavljal, da je 'usmiljenje Boga večje od vseh naših pričakovanj'. Trpečemu pa je tudi rad rekel: 'V nebesih imamo srce Matere. Devica, naša Mati, ki je pod križem izkusila vse trpljenje, ki je možno za človeško bitje, razume naše nesreče in nas tolaži.' Naj Marija, pribežališče grešnikov in Mati Usmiljenja, vedno vodi in podpira temeljno službo sprave.
So tudi primeri, ko spovednik ne more dati odveze. Naj v tem primeru najprej poišče pravo pot, ki se velikokrat najde. Prav tako naj ne upošteva samo govorjeni jezik, ampak tudi jezik gest. Nekateri ljudje ne morejo govoriti ter z gesto izrazijo svoje kesanje in bolečino. Zatem pa, če ne more dati odveze, naj spregovori kakor oče, osebi zagotovi, da jo Bog ljubi in jo čaka, z njo naj moli k Mariji; prav tako naj osebo povabi, da se vrne k spovedi, kjer jo on čaka, kakor jo čaka Bog. Zatem ji naj podeli blagoslov.« (Papež Frančišek spovednikom; Vatikan, 4.3.2016)