Vstopanje v tempelj
»Pred očmi razuma imejmo ikono Matere Marije, ki hodi z Detetom Jezusom v naročju. Uvede ga v tempelj, uvede ga v ljudstvo, ga prinese, da bo srečal svoje ljudstvo. Materine roke so kakor 'stopnice', po katerih se Božji Sin spusti k nam, stopnišče Božje privolitve. To smo slišali v prvem berilu iz Pisma Hebrejcem: Kristus se je hotel 'v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen in vere vreden véliki duhovnik' (Heb 2,17). V tem je Jezusova dvojna pot. On se je spustil, postal kakor mi, da bi se povzpel k Očetu skupaj z nami, ki smo po njem postali kakor On.

V srcu lahko zremo to gibanje, ko si predstavljamo evangeljski prizor Marije, ki vstopa z Detetom v naročju v tempelj. Marija hodi, a je Sin, ki hodi prej kot ona. Ona ga nosi, a je On, ki jo nosi na tej poti Boga, ki prihaja k nam, da bi mi lahko šli k Njemu.

Jezus je prehodil našo pot ter nam pokazal novo pot, torej novo in živo pot (prim. Heb 10,20), ki je On sam. Za nas posvečene je ta pot edina in konkretna, brez alternativ, ki jo moramo prehoditi v veselju in upanju.

Pokorščina
Evangelij vztraja, petkrat ponovi o Marijini in Jožefovi pokornosti 'Gospodovi postavi' (prim. Lk 2,22.23.24.27.39). Jezus ni prišel, da bi izpolnjeval svojo voljo, temveč voljo Očeta. O njej je rekel, da je bila to njegova jed (prim. Jn 4,34). Tako se tisti, ki hodi za Jezusom, poda na pot pokorščine, da bi tako posnemal Gospodovo ustrežljivost, se ponižal ter sprejel Očetovo voljo, vse do izničenja in ponižanja samega sebe (prim. Flp 2,7-8). Za redovnika napredovati pomeni ponižati se v služenju, torej prehoditi isto pot kot Jezus, 'ki se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom' (Flp 2,6). Ponižal se je in je postal služabnik, da bi služil.

Tej poti pa da obliko, pravilo, v katero je vtisnjena karizma ustanovitelja. Pri tem ne smemo pozabiti, da je nezamenljivo pravilo za vse vedno evangelij, a ga Sveti Duh s svojo brezmejno ustvarjalnostjo prevede v različna pravila posvečenega življenja. Vsa pa izhajajo iz sequela Christi (hoje za Kristusom), torej iz te poti ponižanja, da bi služili.

Modrost
Po tej 'postavi' lahko posvečeni dosežejo modrost, ki ni neka domišljena sposobnost, ampak je delo in dar Svetega Duha. Očitno znamenje te modrosti pa je veselje. Da, evangeljska veselost redovnika je posledica poti ponižanja z Jezusom. In ko smo žalostni, ko se pritožujemo, bo dobro vprašati se, kako živimo to kenotično razsežnost.

V pripovedi o Jezusovem darovanju v templju je modrost predstavljena z dvema ostarelima, Simeonom in Ano, osebama dovzetnima za Svetega Duha (to je trikrat omenjeno), ki ju je vodil in ju je poživljal. Gospod jima je dal modrost preko dolge hoje po poti pokorščine njegovi postavi, pokorščine, ki po eni strani poniža in izničuje, ki pa po drugi strani prižge in varuje upanje ter ju napravi ustvarjalna, saj sta bila polna Svetega Duha. Ona sta namreč obhajala neke vrste obred ob Detetu, ki vstopa v tempelj. Simeon hvali Gospoda in Ana 'pridiga' odrešenje (prim. Lk 2,28-32.38). Kakor Marija, tako tudi starček vzame dete v svoje roke, a je v resnici Dete, ki ga prime in vodi. Bogoslužje prvih večernic današnjega praznika to jasno in lepo izrazi: „enex puerum portabat, puer autem senem regebat“ (starček je nosil Dete, Dete pa je starčka vodilo). Tako Marija, mlada mati, kot Simeon, stari 'dedek', neseta dete v naročju, a je otrok tisti, ki oba vodi.

Učljivost in pokorščina
Zanimivo je, da pri tem nista mlada, ki sta ustvarjalna, ampak starčka, saj Marija in Jožef hodita po Gospodovi postavi, po poti pokorščine. Starčka, Simeon in Ana vidita v otroku dopolnitev postave in izpolnitev Božjih obljub. Pri tem sta sposobna praznovati. Ustvarjalna sta v veselju, v modrosti. A Gospod je tisti, ki preoblikuje pokorščino v modrost in sicer po delovanju Svetega Duha. Včasih pa Bog more dati to modrost tudi mlademu, pomembno je le, da je pripravljen prehoditi pot pokorščine ter učljivosti Duhu. Ta pokorščina in učljivost nista nekaj teoretičnega, temveč sta kot podstat načina učlovečenja Besede, sta učljivost in pokorščina ustanovitelju, sta učljivost in pokorščina konkretnemu pravilu, sta učljivost in pokorščina predstojniku, sta učljivost in pokorščina Cerkvi. Gre namreč za konkretno učljivost in pokorščino.

Preko vztrajne hoje v pokorščini, zori osebna in skupnostna modrost in s tem je mogoče prenesti pravila v vsak čas. Resnična 'posodobitev' je pravzaprav delo modrosti, ki se je kalila z učljivostjo in pokorščino.

Okrepitev in prenova posvečenega življenja izhajata iz velike ljubezni do pravila in tudi iz sposobnosti zreti in poslušati ostarele dotične kongregacije. Tako 'zaklad', karizmo vsake redovne družine varujeta skupaj pokorščina in učljivost. Takšna pot nas varuje, da ne bi živeli svoje posvečenje na lahek in neučlovečen način, kakor gnozo, s katero bi postali 'karikatura' posvečenega življenja: v katerem sicer hodimo, a brez odpovedi; molimo, a brez srečanja; živimo bratsko življenje, a brez občestva, pokorščino brez zaupanja, dejavno ljubezen brez presežnega.

Tudi mi hočemo danes, kakor Marija in Simeon, sprejeti v naročje Jezusa, da bi se On srečal s svojim ljudstvom in to bomo tudi dosegli, če se bomo pustili zagrabiti Kristusovi skrivnosti. Vodimo ljudstvo k Jezusu, a se pustimo voditi. Biti namreč moramo vodeni voditelji.

Naj nam Gospod, po priprošnji Marije, naše Matere, sv. Jožefa, svetih Simeona in Ane podeli to, kar smo prosili v glavni prošnji: 'da bomo v duhu popolnoma prerojeni, postavljeni pred Njega'. Tako bodi.« (Papež Frančišek v homiliji med sveto mašo na praznik Gospodovega darovanja v templju in na dan posvečenega življenja v baziliki sv. Petra v Vatikanu, 2.2.2015)

Papež pri večerni maši: Preko vztrajne hoje v pokorščini zori osebna in skupnostna modrost