Danes je praznik srečanja
“Danes je pred našimi očmi preprosto, ponižno in pomembno dejanje: Marija in Jožef sta Jezusa prinesla v jeruzalemski temelj. Jezus je otrok kakor mnogi, pa vendar je edinstven: Je Edinorojeni, ki je prišel med nas. To Dete nam je prineslo Božje usmiljenje in nežnost: Jezus je obličje Očetovega usmiljenja.

Na Vzhodu današnji praznik imenuje praznik srečanja. V evangeliju, ki se je bral med mašo, smo namreč videli veliko srečanj. V templju Jezus prihaja v srečanje z nami in mi gremo v srečanje z Njim. Priče smo srečanju s Simeonom in z Ano, ki ponazarjata pričakovanje in preroštvo, Jezus pa je novost in dopolnitev. Ponuja se nam kakor večno Božje presenečenje. V tem Otroku, rojenem za vse, se srečujeta preteklost, ki je spomin in obljuba, ter prihodnost, ki je polnost upanja.

Možje in žene srečanja
V tem lahko vidimo začetek posvečenega življenja.Redovniki in redovnice so poklicani biti predvsem možje in žene srečanja. Poklic se namreč ne začne z našim načrtovanjem za mizo, ampak z Gospodovo milostjo, ki nas doseže po srečanju, ki spremeni življenje. Kdor zares sreča Jezusa, ne more ostati enak kot prej. On je novost, ki vse stvari dela nove. Kdor živi to srečanje, postane pričevalec in omogoči srečanje za druge. Prav tako postane pobudnik kulture srečanja, s tem ko se izogiba avtoreferenčnosti, ki nas dela zaprte vase.

Biti konkretno in preroško znamenje Božje bližine
Jezus se ni obotavljal postati za nas srečanje in je z nami delil naše človeško stanje. Ni nas rešil od zunaj, ni ostal zunaj naše drame, ampak je z nami želel deliti naše življenje. Redovniki in redovnice so poklicani biti konkretno in preroško znamenje te Božje bližine, te privolitve v stanje slabotnosti, greha in ran človeka našega časa. Vse oblike posvečenega življenja so poklicane biti v trajnem stanju misijonstva, deliti veselje in upanje, žalost in tesnobo z ljudmi današnjega časa, predvsem z ubogimi in z vsemi, ki trpijo.

Varuhi čudenja
Marija in Jožef sta se čudila temu, kar se je govorilo o Jezusu, čudila sta se nad srečanjem, polnim luči in upanja za vse narode. Tudi mi, kot kristjani in kot posvečene osebe, smo varuhi čudenja. To je čudenje, ki se mora vedno obnavljati. Varujmo se nevarnosti, da bi duhovno življenje postalo navada, da bi karizme postale abstraktna doktrina. Karizem ustanoviteljev se ne sme zapreti v steklenice, saj niso muzejski predmeti. Naši ustanovitelji so bili navdihnjeni z Duhom in se niso bali umazati si rok z vsakdanjim življenjem, s problemi ljudi, ko so pogumno prehodili geografske in bivanjske periferije. Niso se ustavili pred ovirami in nerazumevanjem s strani drugih, kajti v srcu so ohranjali čudenje nad srečanjem s Kristusom. Niso udomačili milosti evangelija. V srcu so vedno imeli zdravo vznemirjenost za Gospoda, koprnečo željo, da bi ga ponesli drugim. Tudi mi smo danes poklicani k preroškim in pogumnim izbiram.

Hvaležnost za srečanje
Iz današnjega praznika se lahko naučimo živeti hvaležnost za srečanje z Jezusom in za dar poklicanosti v posvečeno življenje, pri tem bi izpostavil evharistijo. Kako lepo je namreč srečati srečno obličje posvečenih oseb, ki so zadovoljne in polne hvaležnosti za svoj poklic. To je beseda, ki lahko povzame vse, kar smo živeli v tem letu posvečenega življenja: hvaležnost za dar Svetega Duha, ki vedno razvnema Cerkev po različnih karizmah.” (Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki sv. Petra ob zaključku leta posvečenega življenja, 2.2.2016)

Papež ob koncu leta posvečenega življenja: Biti znamenje Božje bližine