Sveti Duh je duša Cerkve
»Sveti Duh je duša Cerkve: Daje življenje, spodbuja različne karizme, ki bogatijo Božje ljudstvo in predvsem ustvarja edinost med kristjani. Iz mnogih naredi eno samo telo, Kristusovo telo. Vse življenje in poslanstvo Cerkve so odvisni od Svetega Duha, ki vse uresničuje. Tudi ista izpoved vere je mogoča samo zato, ker nam jo prišepetava Sveti Duh. Sveti Duh je tisti, ki v našem srcu prebudi molitev, nam pomaga zlomiti obroč našega egoizma, izstopiti iz sebe, se približati drugim, odpuščati in ljubiti tistega, ki nas ne mara.
Sveti Duh prebuja karizme
Sveti Duh je tudi tisti, ki v Cerkvi prebuja različne karizme. Zdi se, da to ustvarja nered, a v resnici pod njegovim vodstvo predstavlja neizmerno bogastvo, kajti Sveti Duh je Duh edinost, kar pa ne pomeni uniformnosti. Samo Sveti Duh lahko prebudi raznovrstnost, mnogoterost in obenem naredi edinost. Ko mi hočemo narediti raznovrstnost in se zapremo v svoje partikularizme in ekskluzivizme, vnašamo razdelitve. In ko mi hočemo narediti edinost po naših človeških načrtih, na koncu vnesemo uniformnost in homogenost. A če se pustimo voditi Duhu, bogastvo, raznoterost, raznovrstnost nikoli ne postanejo konflikt, kajti Duh nas spodbuja, da živimo raznolikost v občestvu Cerkve.
Sveti Duh uresničuje edinost Cerkve
Sveti Duh je prav tako počelo, ki usklajuje mnoštvo udov in karizem. Poslal ga je Oče in ga še vedno pošilja, da bi izvršil edinost med verniki. Sveti Duh uresničuje edinost Cerkve: edinost v veri, edinost v ljubezni, edinost v notranji skladnosti. Cerkev in Cerkve so poklicane, da se pustijo voditi Svetemu Duhu, prevzamejo držo odprtosti, voljnosti in pokorščine. Gre za perspektivo upanja, ki pa je obenem naporna, kajti v nas je vedno navzoča skušnjava, da bi se upirali Svetemu Duhu. Povzroča nam namreč nered, nas sili v premikanje, hojo. Vedno je lažje in udobneje zlekniti se v lastne statične in nespremenjene položaje. Cerkev je zvesta Svetemu Duhu v takšni meri, v kakršni si ne domišlja, da ga lahko upravlja in kroti; prav tako je zvesta, ko zavrne skušnjavo, da bi gledala samo sebe. In mi kristjani postanemo pristni učenci misijonarji, če opustimo obrambni stil in se pustimo voditi Duhu. On je svežina, domišljija, novost.
Biti verodostojno znamenje edinosti in miru
Naše obrambe se lahko kažejo kot pretirano rokiranje naših idej in moči ali pa kot drža ambicioznosti in nečimrnosti. Ti obrambni mehanizmi nam preprečujejo, da bi zares razumeli druge osebe in se odprli za iskren dialog z njimi. A za binkošti je Cerkev prejela ogenj Svetega Duha, ki ne napolnjuje toliko misli z idejami, ampak vnema srce. Obdana je z vetrom Duha, ki ne prinaša oblasti, ampak zmožnost za služenje v ljubezni, jezik, ki ga vsak lahko razume. Bolj se bomo na naši poti vere in bratskega življenja ponižno pustili voditi Gospodovemu Duhu, bolj bomo presegali nerazumevanje, razdelitve in spore ter bomo verodostojno znamenje edinosti in miru.« (Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki Svetega Duha v Istanbulu, 29.11.2014)
Papež v Istanbulu daroval sveto mašo: Cerkev in Cerkve so poklicane pustiti se voditi Svetemu Duhu