Usmiljenje in miloščina
»Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,1-4).
Miloščina – pomemben vidik usmiljenja
Ta odlomek iz Matejevega evangelija nam omogoča odkriti bistveni vidik usmiljenja – to je miloščina. Dajanje miloščine se lahko zdi preprosta stvar, a biti moramo pozorni, da ji ne bi odvzeli pomembne vsebine. Izraz miloščina namreč prihaja iz grščine in pomeni usmiljenje. Miloščina bi torej morala s sabo prinašati vse bogastvo usmiljenja. In kakor ima usmiljenje tisoč poti, tisoč načinov, tako se tudi miloščina izrazi na mnoge načine, da bi olajšala trpljenje tistim, ki so v stiski.
Dolžnost dajanja miloščine je stara kot Biblija. Darovanje in miloščina sta bili dve dolžnosti, ki ju je vernik moral opravljati. V Stari zavezi imamo pomembne strani, kjer Bog zahteva posebno pozornost do ubogih, kot so ljudje brez premoženja, tujci, sirote in vdove. Bog želi, da njegovo ljudstvo vidi te brate in sestre. V središču je slavljenje Boga z daritvami in dajanjem miloščine.
Dajati z držo notranjega veselja
Skupaj z dolžnostjo, da se jih moramo spominjati, je dano tudi dragoceno napotilo. 'Velikodušno mu dajaj in tvoje srce naj ne bo nevoljno, ko mu daješ', je zapisano v 5. Mojzesovi knjigi (5 Mz 15,10). To pomeni, da dejavna ljubezen zahteva predvsem držo notranjega veselja. Nuditi usmiljenje ne more biti neko breme ali pa dolgočasje, ki se ga je treba hitro znebiti. Koliko ljudi opravičuje sebe, da ne bi dali miloščine, in pravijo: 'Ta, ki mu bom dal, si bo kupil vino in se napil.' Ampak napil se bo zato, ker nima druge poti! Ti pa, kaj počneš na skrivnem, kar nihče ne vidi? Ali si ti sodnik tistemu ubogemu človeku, ki te prosi kovanec za kozarec vina?
Spomnimo se starca Tobíta, ki je prejel veliko vsoto denarja, zatem pa poklical svojega sina in ga podučil s temi besedami: 'Vsem, ki ravnajo pravično, pomagaj iz usmiljenja … Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega, da tudi Bog ne bo odvrnil svojega obličja od tebe' (Tob 4,7-8). To so zelo modre besede, ki pomagajo razumeti vrednost miloščine.
Pogledati v obraz, pogledati v oči
Jezus nam je glede tega pustil nenadomestljiv nauk. Predvsem nas prosi, naj miloščine ne dajemo zato, da bi nas drugi hvalili in občudovali zaradi naše velikodušnosti. Delati je treba tako, da tvoja desnica ne bo vedela, kaj dela tvoja levica. Ni videz tisti, ki šteje, ampak sposobnost, da se zaustavimo in tistemu, ki prosi za pomoč, pogledamo v obraz. Vsak naj se vpraša, ali se zmore zaustaviti in pogledati v obraz, pogledati v oči osebo, ki prosi pomoči. Miloščine torej ne smemo enačiti s kovancem, ki smo ga na hitro dali, ne da bi pri tem pogledali osebo, se ustavili in z njo govorili, da bi razumeli, kaj zares potrebuje. Obenem moramo ločevati med revnimi in različnimi oblikami beraštva, ki resničnim revežem ne delajo nobene usluge. Skratka, miloščina je dejanje ljubezni, namenjena tistim, ki jih srečamo; je dejanje iskrene pozornosti do tistega, ki se nam približa in prosi za našo pomoč, opravljeno na skrivnem, kjer samo Bog vidi in razume vrednost opravljenega dejanja. Dajanje miloščine mora biti tudi žrtev. Starše spodbujam, naj svoje otroke vzgajajo za dajanje miloščine in naj bodo velikodušni z dajanjem tistega, kar imajo.
Naredimo za svoje Pavlove besede: 'Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: 'Večja sreča je dajati kakor prejemati'' (Apd 20,35).« (Papež Frančišek v katehezi med avdienco jubilejnega leta, na Trgu sv. Petra, 9.4.2016)