Bog – neskončno usmiljenje in popolna pravičnost
“Sveti spisi nam predstavijo Boga kot neskončno usmiljenje, a tudi kot popolno pravičnost. Kako to dvoje med seboj uskladiti? Kako se usmiljenje stika z zahtevami pravičnosti? Zdi se, da gre za dve stvarnosti, ki si nasprotujeta. V resnici pa temu ni tako, kajti ravno Božje usmiljenje je tisto, ki vodi v izpolnitev prave pravičnosti. Za kakšno pravičnost pravzaprav gre?
Pri zakonskem uveljavljanju načela pravičnosti se žrtev nekega nasilja obrne na sodišče in zahteva, da se zadosti pravičnosti. Gre za retributivno pravičnost, ki krivcu naloži kazen v skladu z načelom, da vsak dobi to, kar si zasluži. Kakor pravi knjiga Pregovorov: ‘Kdor se drži pravičnosti, bo imel življenje, kdor pa se žene za hudim, hiti v smrt‘. O tem govori tudi Jezus v priliki o vdovi, ki je vztrajno hodila k sodniku in ga prosila:‘Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku‘ (Lk 18,3). Ta pot ne vodi v resnično pravičnost, kajti ne premaga zla, ampak ga samo zajezi. Zlo je lahko zares premagano samo tako, da se nanj odgovori z dobrim.
Odpuščanje. Nepravičen postane pravičen
Sveto pismo nam predstavlja nek drug način za zadostitev pravičnosti in to je najboljša pot. Gre za proces, kjer se izognemo sodišču in predpostavljamo, da se žrtev neposredno obrne na krivca ter ga povabi k pogovoru, mu pomaga razumeti, da dela hudo, pri tem pa se sklicuje na njegovo vest. Ko se krivec pokesa in prizna krivico, ki jo je storil, se tako lahko odpre za odpuščanje, ki mu ga ponuja oškodovana stran. To je način, s katerim se rešujejo spori v družini, v odnosu med zakoncema ali med starši in otroki, kjer prizadeta oseba ljubi krivca in želi rešiti odnos, ki jo veže na drugega.
Seveda je to težka pot. Pomeni, da tisti, ki je doživel krivico, mora biti pripravljen odpustiti ter si želeti rešitev in dobro za tistega, ki ga je prizadel. A samo tako lahko zmaga pravičnost, kajti če krivec prizna zlo, ki ga je storil, in ga preneha delati, zla ni več. Tisti, ki je bil nepravičen, postane pravičen, kajti bilo mu je odpuščeno in se mu je pomagalo najti pot dobrega. Ravno tukaj je pomembno odpuščanje in usmiljenje.
To je srce Očeta, ki ljubi
Tako tudi Bog deluje v odnosu z nami grešniki. Gospod nam neprestano ponuja svoje odpuščanje in nam pomaga, da ga sprejmemo, se zavemo svoje krivde in se je osvobodimo. Bog namreč noče naše obsodbe, ampak našo rešitev. Gospod usmiljenja želi rešiti vse nas, problem pa je pustiti mu vstopiti v naše srce. Vse besede prerokov so poziv, strasten in poln ljubezni, ki išče naše spreobrnjenje. Po preroku Ezekielu Gospod takole govori: ‚Ali si res želim krivičnikove smrti, mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih dejanj in živi‘ (Ezk 18,23). To je tisto, kar je všeč Gospodu.
To je srce Boga, srce Očeta, ki ljubi in želi, da njegovi otroci živijo v dobrem in v pravičnosti ter tako živijo v polnosti in so srečni. To je srce Očeta, ki gre onkraj našega majhnega pojmovanja pravičnosti, da bi nas odprl za brezmejna obzorja svojega usmiljenja. Očetovo srce nas ne obravnava glede na naše grehe in nam ne vrača glede na naše krivde. Je srce Očeta, s katerim se želimo srečati, ko gremo k spovedi. V spovednici želimo vsi najti spovednika – očeta, ki nam bo pomagal spremeniti življenje, ki nam bo dal moč za nadaljevanje poti, ki nam bo odpustil v Božjem imenu. Zato je biti spovednik zelo velika odgovornost, kajti tisti sin, tista hči, ki pride v spovednico, išče očeta. Ti, duhovnik, ki si v spovednici, si tam na mestu Očeta, ki je pravičen s svojim usmiljenjem.“ (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 3.2.2016)