Vdova z vztrajnostjo doseže svoj cilj
»Prilika o vdovi in sodniku iz 18. poglavja Lukovega evangelija (glej Lk 18, 1-5) vsebuje pomemben nauk: da je treba vedno moliti in se nikoli naveličati. Ne gre torej za neko občasno molitev, kadar se mi ljubi. Jezus pravi, da je treba vedno moliti in se nikoli utruditi, kar nam približa s primerom vdove in sodnika.
Sodnik je predstavljal pomembno osebnost in bil poklican izrekati sodbe na osnovi Mojzesove Postave. Svetopisemsko izročilo je zato priporočalo, da so sodniki bili bogaboječe osebe, verne, nepristranske in nepodkupljive. Sodnik iz prilike pa 'se ni bal Boga in se ni menil za človeka' (Lk 18,2). Bil je nepravičen in brez vesti, ni se bal postave, ampak je delal, kar je hotel. Nanj se je obrnila vdova, da bi ji pomagal do pravice. Vdove so bile poleg sirot in tujcev najšibkejše družbene kategorije. Pravice, ki so jim bile zagotovljene s postavo, so jim bile zlahka poteptane, saj so bili sami in brez zaščite, s težavo so kaj veljali. Pred sodnikovo brezbrižnostjo, vdova poseže po svojem edinem orožju: vztrajno nadaljuje z nadlegovanjem in ga prosi. Ravno s to vztrajnostjo doseže svoj cilj. Sodnik jo namreč na določeni točki usliši. Ne zaradi usmiljenja in ne zaradi vesti. Sam pri sebi enostavno pravi: 'Ker me ta vdova nadleguje, ji bom pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca' (glej Lk 18,5).
Jezus iz prilike potegne dvojni zaključek: če je vdovi uspelo s svojimi vztrajnimi prošnjami ukloniti krivičnega sodnika, koliko bolj bo Bog, ki je dober in pravičen Oče, 'pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu', ne bo odlašal, ampak jim bo hitro pomagal (glej Lk 18,7-8).
Molitev ni čarobna palica
Zato Jezus spodbuja k neutrudni molitvi. Vsi doživljamo trenutke utrujenosti in obupanosti, predvsem kadar se naša molitev zdi neučinkovita. A Jezus nam zagotavlja, da Bog za razliko od krivičnega sodnika brez odlašanja usliši svoje otroke, čeprav to ne pomeni v času in na način, kakor bi mi hoteli. Molitev ni čarobna palica! Pomaga nam ohranjati vero v Boga in se zanašati nanj, tudi kadar ne razumemo njegove volje. Za to nam daje zgled sam Jezus, ki je veliko molil. V Pismu Hebrejcem beremo: 'On je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga' (Heb 5,7).
Molitev oblikuje našo željo po Božji volji
Na prvi pogled se nam ta trditev zdi malo verjetna, saj je Jezus umrl na križu. Pa vendar, Pismo Hebrejcem se ne moti. Bog je zares rešil Jezusa pred smrtjo, ko mu jo je dal popolnoma premagati, a pot do te zmage je šla preko same smrti. Molitev, ki jo je Bog uslišal, nas vrača k Jezusovi molitvi v Getsemaniju. Ko ga je prevzela tesnoba, je Jezus prosil Očeta, naj ga osvobodi bridkega keliha trpljenja. A njegova molitev je bila prežeta z zaupanjem v Očeta, v celoti se je izročil njegovi volji: 'Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti' (Mt 26,39). Predmet molitev tako preide na drugo raven. Kar je najbolj pomembno, je odnos z Očetom. Molitev spremeni željo in jo oblikuje po Božji volji, kakršna koli že je, kajti kdor moli predvsem teži k združitvi z Bogom, ki je usmiljena Ljubezen.
Prilika se zaključi z vprašanjem: 'Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?' (Lk 18,8). Ne smemo odnehati z molitvijo, četudi ta ne dobi odgovora. Molitev namreč vzdržuje vero, brez nje se vera opoteka. Prosimo Gospoda za vero, ki postane neutrudna in vztrajna molitev, kakor je to bila vdovina molitev v priliki; za vero, ki se hrani z željo po njegovem prihodu. In v molitvi doživljamo sočutje Boga, ki kakor Oče prihaja naproti svojim otrokom, poln usmiljene ljubezni.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 25.5.2016)
Papež Frančišek med katehezo o vztrajni in neutrudni molitvi
Sveti oče poziva k molitvi za žrtve napadov v Siriji