Na srečanju z mladimi smo se pogovarjali, katere situacije v življenju prepoznamo kot stisko in katere situacije nas sploh ne ganejo več.

• Vidimo človeka, ki se opija - na žuru je to naš najboljši prijatelj, pa nihče nič ne reče - pač normalno, da se opija, daj je žur.
• Vidimo, da se v pogovoru nekdo strašno postavlja, pametuje in ponižuje, pa ga podpremo z molkom ali pritrdilnimi besedami.

Ali znamo biti luč sredi sveta?

Kolikokrat preprosto molčimo, ker je pretežko opomniti, zastaviti besedo?

Kolikokrat se skrijemo in smo raje del množice, kot svetilnik sredi morja, ki v viharju ostane na svojem mestu?