»Potem ko sem zrl lepoto te krajine, kjer možje in žene skrbijo za svoje družine, kjer se otroci igrajo in ostareli sanjajo … in sem sedaj na tem kraju, lahko rečem samo to: 'Vojna je nespamet'.
Medtem ko Bog vzdržuje svoje stvarstvo in smo mi, ljudje, poklicani, da sodelujemo pri njegovem delu, ga vojna uničuje. Uničuje tudi to, kar je Bog ustvaril kot najlepše: človeško bitje. Vojna sprevrže vse, tudi povezanost med brati. Vojna je nespametna. Načrt njenega napredovanja je uničevanje; z uničevanjem se hoče pospešiti razvoj!
Pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti … to so vzroki, ki spodbujajo vojno odločitev. Te vzroke pogosto opravičujejo z ideologijo, toda pred tem je strast, je popačen nagib. Ideologija je opravičevanje, in če ni ideologije, je pa Kajnov odgovor: »Kaj mi mar?« - Kaj me briga? »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Vojni ni mar za nikogar: za ostarele, otroke, mame, očete … »Kaj mi mar?«
Nad vhodom na to pokopališče je porogljiv napis vojne: »Kaj mi mar?« Kaj me briga? Vsi ti ljudje, katerih ostanki počivajo tu, so imeli svoje načrte, sanje …, toda njihova življenja so bila prekinjena. Zakaj? Ker je človeštvo reklo: »Kaj mi mar?«
Tudi danes, po drugi polomiji še ene svetovne vojne, lahko morda govorimo o tretji vojni, ki bo z zločini, pokoli, uničenjem šla do konca …
Če bi hoteli biti pošteni, bi morale prve strani časopisov nositi naslov: »Kaj mi mar?« Kajn bi rekel: »Sem mar jaz varuh svojega brata?«
Ta drža je popolnoma nasprotna drži, ki jo zahteva Jezus v evangeliju. Slišali smo, da je On v najmanjših med brati. On, Kralj, Sodnik sveta, je lačen, žejen, tujec, bolan, zaprt. Kdor poskrbi za brata, vstopi v veselje svojega Gospoda, kdor pa tega ne stori, kdor s svojimi opustitvami pravi: »Kaj mi mar?«, ostane zunaj.
Tukaj je veliko žrtev. Danes se jih spominjamo. Je jok in je bolečina. In od tod se spominjamo vseh žrtev vseh vojn. Tudi danes je veliko žrtev … Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični načrti, pohlep po denarju in oblasti, v ozadju je tudi vojna industrija, ki se zdi, da je tako zelo pomembna! In ti načrtovalci groze, vsi ti organizatorji spopadov, kakor tudi prodajalci orožja, imajo v srcu napis: »Kaj mi mar?«
Medtem pa je prav značilnost modrega, da prizna napako, začuti bolečino, se kesa, prosi odpuščanje in se zjoče.
S tem »Kaj mi mar?«, ki ga brezobzirni vojni poslovneži nosijo v srcu, morda veliko zaslužijo, toda njihovo pokvarjeno srce je izgubilo sposobnost, da se zjoče. Kajn se ni zjokal. Ni mogel jokati. Kajnova senca nas pokriva danes tu, na tem pokopališču. Tu jo vidimo. Vidimo jo v zgodovini od 1914 do danes. Tudi danes jo vidimo.
S srcem sina, brata, očeta, prosim vse vas in za vse nas spreobrnjenje srca, da bi od »Kaj mi mar?« prešli v jok za vse padle ‘nepotrebne morije’, za vse žrtve nespameti vojne vseh časov. Jok. Bratje in sestre, človeštvo se mora zjokati in zdaj je čas joka.« (Papež Frančišek v Redipulji, 13.9.2014)
Prevod: br. Miran Špelič