»Chiara Lubich je mesto (Loppiano) ustanovila po modelu benediktinskega samostana. Čutila je Božjo spodbudo, da dá življenje nečemu podobnemu, a v novi in moderni obliki, v skladu z drugim vatikanskim koncilom, začenši s karizmo edinosti. Tako je nastal osnutek novega mesta, ki je v duhu evangelija. To je mesto, ki izraža lepoto Božjega ljudstva v bogastvu in raznolikosti svojih članov, različnih poklicev, družbenih in kulturnih izrazov, vsak v dialogu in služenju vsem. Mesto, ki ima v središču evharistijo, izvir edinosti in vedno novega življenja; in ki se kaže v očeh obiskovalcev tudi v svoji laični in vsakdanji preobleki: z obdelovanjem zemlje, podjetniško in industrijsko dejavnostjo, šolami, domovi za goste in ostarele, umetnostnimi ateljeji, glasbenimi kompleksi, sodobnimi komunikacijskimi sredstvi … Družina, kjer se vsi prepoznavajo kot sinovi in hčere enega Očeta ter si med seboj in z vsemi prizadevajo živeti zapoved medsebojne ljubezni.
V Loppianu se živi izkušnjo skupne hoje, v sinodalnem stilu, kakor Božje ljudstvo, je šola za Božje ljudstvo, kjer uči in vodi edini Učitelj in kjer je navzoča dinamika medsebojnega poslušanja in izmenjave darov med vsemi…
Izziv za ustvarjalno zvestobo: Biti zvesti izvornemu navdihu in skupaj biti odprti za dih Svetega Duha ter se pogumno podati na nove poti, na katere nas vabiSveti Duh, ne naša zdrava pamet, ne naše pragmatične sposobnosti, ne naši načini gledanja, ki so vedno omejeni. Da pa bi lahko prepoznali Svetega Duha in mu sledili, pa je potrebno skupnostno razločevanje. To pomeni zbrati se ob vstalem Jezusu in poslušati, kaj nam pravi danes Sveti Duh kot krščanski skupnosti, ter v tem ozračju skupaj odkriti klic, ki nam ga Bog pošilja v zgodovinski situaciji, v kateri naj živimo evangelij. Treba je poslušati Boga, dokler z njim ne slišimo krika ljudstva. In treba je poslušati ljudstvo, dokler ne zadihamo volje, h kateri nas Bog kliče. Jezusovi učenci morajo motriti Besedo in motriti Božje ljudstvo. Vsi smo poklicani, da postanemo obrtniki skupnostnega razločevanja…« (Papež Frančišek fokolarom v Loppianu, 10.5.2018)
Papež v Loppianu: Kultura srečanja in civilizacija povezanosti
************************
Papež Frančišek se je 10.5. dopoldne mudil na obisku v dveh mestecih, ki imata v Italiji poseben status – Nomadelfiji, kjer skupnost družin živi v slogu Apostolskih del in si delijo vse.
Nomadelfija se nahaja 60 km severno od Rima, v občini Grosseto. V 30-ih letih prejšnjega stoletja jo je ustanovil duhovnik Zeno Saltini. Cerkev ji je podelila status župnije, Italija jo obravnava kot zasebno združenje državljanov.
Danes v mestecu živi približno 300 katoličanov oziroma 60 družin, ki živijo v slogu prve Cerkve. Ni zasebne lastnine, ne uporabljajo denarja, skupnost vsakomur da tisto, kar potrebuje. Preživljajo se z ekološkim kmetijstvom. Hiše nimajo zvonca, saj so vedno odprte vsem. Po 4 ali 5 družin v osrednji hiši skupaj uporablja kuhinjo. Priimkov ne uporabljajo, s čimer dajejo poudarek krstu, poleg tega ne želijo delati razlik do otrok, ki so jim zaupani v varstvo. Družine namreč medse sprejemajo sprejemajo zapuščene otroke ali prizadete. Papež Frančišek jim je danes v varstvo predal dva taka otroka. Do danes je bilo v Nomadelfiji vzgojenih več kot 5 tisoč otrok. V šoli, kjer poučujejo člani skupnosti, ni ocen, da ne bi spodbujali tekmovalnosti. Če želijo nadaljevati šolanje drugje, morajo opraviti izpite v javnih šolah. Invalidi in ostareli ostanejo v družini, a zanje skrbi celotna skupnost.
»Nadaljujte po tej poti, poosebljajte model bratske ljubezni tudi preko vidnih del in znamenj povsod, kamor vas dejavna evangeljska ljubezen kliče. Pred svetom, ki je včasih sovražen do vzorov, ki jih je pridigal Kristus, se ne obotavljajte odgovoriti z veselim in jasnim pričevanjem svojega življenja, ki se navdihuje v evangeliju,« je dejal papež približno 4 tisoč sedanjim in nekdanjim članom skupnosti.
Status prebivalca Nomadelfije nimajo vsi člani skupnosti, ampak samo tisti, ki se pri 21-ih letih svobodno odločijo za takšen slog življenja. Vsi, tudi otroci teh prebivalcev, pa gredo skozi triletno poskusno obdobje, nato prisežejo pred oltarjem.