Premestitev.

To je pogost problem apostolov: duhovnikov, redovnikov in tudi laikov. Pa je danes problem tudi mnogih družinskih očetov in z njimi celih družin.

Begunstvo, ki je karakteristika dvajsetega stoletja, ustvarja resna vprašanja.

Po štiridesetih letih začeti nanovo, posebno če je združeno s študijem, je navadno pokora. Ko bi mladi ljudje to pomnili takrat, ko imajo skušnjavo, da bi prenehali s študijem.

Iti v nov kraj, začeti novo delo. Koliko muk. Popolnoma razumljive za tistega, ki je izgubil vse in mora začeti iz nič ustvarjati novo življenje zase in za družino. Neomajnega zaupanja in pridnosti je treba.

Če pa gre za duhovnika in redovnika, je premestitev lahko milost. Koliko nepotrebnega trpljenja si mnogi ustvarjajo ob misli, da bodo zapustili »svoje« delo. Morda so res vanj vložili veliko napora, a končno to ni »naše« delo, to je božje delo. Prišli bodo drugi in nadaljevali – morda bolj uspešno kot mi.

Na novem kraju pa me čaka nova milost, ker morem poživiti svoje sile, včasih naravnost prebuditi samega sebe iz neke otrdelosti v živahno delovanje.

Takó premestitev namesto pokore in muke postane blagoslov in sreča.

Odvisno je od mene. Kaj ni za vsako potezo božja roka?

Kaj pa je naše življenje drugega kot večno začenjanje. In če je nov začetek razcvet ovenelih ali še ne razcvetenih sil, kaj ni to resnični blagoslov?

Če pa ni več volje do novih začenjanj, se moram vprašati: Ali nisem že mrtev?