Sv. Vincencij Pavelski je deloval v času konec 16. in začetek 17. stoletja. Z leti prizadevanja za pomoč ubogim je postal dobrodelnik, ki je med revne razdelil več denarja, kot ga je v njegovem času imela francoska državna banka. Sodeloval je s sv. Ludoviko Marillac. Skupaj sta tudi ustanovila Hčere krščanske ljubezni (Usmiljenke). Živel je preprosto in življenjsko duhovnost. Svoje učence in učenke je preko nje usmerjal v iskreno in konkretno ljubezen do bližnjih, najbolj do ubogih. Je tudi zavetnik vseh katoliških dobrodelnih organizacij.
Sveti Vincencij Pavelski se je rodil leta 1581 v kraju Pouy (izg. Puj), danes Saint-Vincent-dePaul, v jugozahodni Franciji. Tam se je najprej šolal in želel postati »uspešen« duhovnik, ki bi s svojim zaslužkom finančno podpiral domače. Kariero je nadaljeval v Parizu in bil na dobri poti do višjega cerkvenega dostojanstvenika. Načrti so se mu prekrižali, ko so ga obtožili kraje in ga tako očrnili.
V težki situaciji je stopil v stik z duhovnikom Berullom, ta pa ga je navdušil za pot svetosti. Na njegov predlog je Vincencij sprejel službo župnika v vasici Clichy, kjer je z navdušenjem zaživel svoje duhovništvo. Pot ga je nadalje vodila k družini Gondi. Tam je doživel uspeh in dosegel ugled. A čutil je, da ga takšno življenje ne osrečuje. Odpravil se je na župnijo Chatillon. Tam je 25. januarja 1617 imel govor, ki je v njegovem življenju pomenil prelomnico. S pridigo se je sprožila veriga dogodkov in odločitev, ki je kasneje pripeljala do ustanovitve Misijonske družbe. Vincencij je končno odkril svoje poslanstvo – delo z ubogimi. Ustanovil je bratovščino krščanske ljubezni, ki je po župnijah skrbela za uboge. Obenem je prijateljeval z Ludoviko Marillac. Nekaj let kasneje sta skupaj ustanovila Hčere krščanske ljubezni ali kot jim danes pravimo, Usmiljenke.
Lazaristi so vodili misijone, vzgajali klerike in skupaj z Usmiljenkami skrbeli za uboge: galjote, bolne po bolnišnicah, sirote, …
Življenje svinjskega pastirčka je vodila Božja roka. Postal je duhovnik, kraljičin svetovalec, obnovitelj Cerkve v Franciji, gotovo pa eden največjih dobrotnikov in svetnikov vseh časov. Še bolj kot nenavadne, pretresljive in napete življenjske prigode nas nagovarja pot njegove duhovnosti. To je pot umiranja sebi, da je lahko seme, ki ga je vanj položil Gospod, rodilo sad. Čudna so Gospodova pota, tudi ta, ki so izvolila, očiščevala in vodila svetega Vincencija Pavelskega, da je postal oče revežev, najdenčkov in sirot, bolnih in onemoglih, jetnikov, kaznjencev na galejah in sploh vseh ubogih svojega časa.
Imel je izreden čut za človeško dostojanstvo in je prepoznal svoje poslanstvo v tem, da ga obvaruje za vsako ceno. In da povrne ubogim svobodo – materialno in duhovno. Čeprav ni bil velik govornik, je znal pritegniti k delu in za svoje načrte pridobiti izredne energije ljudstva, ki bi sicer ostale zakopane. Prebujal je zavest, da je dostojanstvo vsakega človeka skrb vseh in ga moramo ščititi v sodelovanju. Duhovniki in laiki, Cerkev in država, bogati in revni so postajali Božja vojska za služenje bližnjemu. Pravijo, da je Vincencij s svojim delom med revne razdelil več milijonov, kot jih je imela Francija v državni banki. V času tridesetletne vojne je reševal cele pokrajine, da ubogo ljudstvo ni umrlo od lakote. In ko je storil že toliko, je vztrepetal ob misli, da je vendarle po svetu še toliko trpečih. Njegova pomoč je dosegla sužnje v Severni Afriki, kužne bolnike na Poljskem, preganjane katoličane na Irskem in pogane na Madagaskarju.
Vincencij se ni ustrašil trpljenja. Videl je uboge in ni šel mimo njih. Ustavil se je in se srečal z njimi v njihovi bolečini in trpljenju. Če ne bi najprej sprejel svoje ranjenosti in bolečine, sočutja ne bi premogel. Njegova pot do ubogih je pot evangelija, pot bližine. Njegovo delo je darovanje, ki ne zahteva nikakršnega plačila. Ne denarja ne nagrade ali priznanja. Vincencij se brani celo skušnjave notranjega zadovoljstva, da je nekomu pomagal. Daruje se bližnjemu, ker se Jezus vsak dan na oltarju daruje za vsakega izmed nas. Po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel drugim, je posvetil svoje življenje služenju ubogim. V njih vidi obraz Križanega in jih ne obsoja, ampak jim želi biti blizu.
Leta 1729 je bil Vincencij razglašen za blaženega, 8 let kasneje (leta 1737) pa za svetnika. Papež Leon XIII je sv. Vincencija razglasil za zavetnika vseh društev krščanske dobrodelnosti.
